To poletje doživljamo tako imenovano monsunsko podnebje. Podnevi imamo temperaturo nad trideset stopinj, nakar se popoldne razvije neurje, ki pomete z drevesi, strehami, sadovnjaki, vrtovi in pridelkom na njivi. Še se spomnimo časov, ko so bila mesta prazna zaradi covida. Danes iščemo mojstre in ljudi, ki bi bili pripravljeni popraviti popoldansko razdejanje. V koronskih časih smo bili priča redkemu fenomenu, ki si ga niti dan prej nismo mogli predstavljati. Naenkrat so se ulice izpraznile in nikjer ni bilo nikogar. Za tiste redke ljubitelje arhitekture, tiste, ki si radi ogledajo kako dobro stvaritev in si je zaradi množice ljudi niso mogli, se je odprlo neznansko polje možnosti, da užijejo mesto, kot bi si ga želeli. Zgodilo se ti je, da si bil sam na ulici. Ne samo pri nas, ampak tudi v krajih, kjer se gnete množica turistov, zaradi katerih posamezna znamenitost izgubi svoj osnovni čar in šarm.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Februarja 2020 sem bil nekaj dni v Rimu. Vodnjak Trevi je vsekakor ena tistih točk, ki jih nihče, ampak resnično nihče ne izpusti. Svoj sloves je dobila v Fellinijevem filmu La Dolce Vita s slovito Anito Ekberg in Marcellom Mastroiannijem. Ko si prišel do fontane, je bila pred njo množica turistov. Mesec pozneje se je celotna stvar obrnila v popolno nasprotje in tudi ulice Rima in tovrstne znamenitosti so samevale. Vendar takrat tudi nas ni bilo tam. Žal. Doma smo gledali skozi okno in se na začetku spraševali, zakaj nekdo v Vuhanu ni tistega netopirja skuhal do konca. Zdelo se nam je, da so prav oni krivi, da človek več niti na kavo ne sme. Pa sem se velikokrat spomnil tiste, ki jo rad izreče kolega Firbas, ko stvari ne gredo, kot bi bilo treba: »In tak mi živimo.« Prav gostinci in turistični sektor so bili najbolj na udaru, ker jim je promet čez noč padel na nič. Zdravstveni sistem je bil na stresnem testu in zdravniki so dobili nekaj dodatka, pa se je celotna stvar nekoliko stabilizirala. Mogoče bodo zdaj tudi električarji dobili nekaj dodatka, ker so tudi oni na stresnem testu, in tako naprej.
Skratka, ko so se stvari nekoliko umirile in smo ponovno lahko šli na kavo, se je pojavila nova težava. Mnogo gostiln ne odpre svojih vrat ali jih zaprejo hitreje, ker preprosto nimajo ljudi za delo. Šli so iz dejavnosti in se ne želijo vrniti. In ponovno pogledamo v zdravstvo in tudi oni nimajo dovolj ljudi. Pa pogledamo industrijo, tudi oni nimajo dovolj ljudi. Ni mojstrov, ni mizarjev, ni vodovodarjev in tudi v Nemčiji so naenkrat začeli puščati šparglje na poljih, ker nimajo dovolj ljudi, da bi jih pobrali. Kamor koli pogledaš, primanjkuje ljudi. Korona jih vsekakor ni odnesla in tudi tisti, ki so šli iz katere koli dejavnosti, so morali oditi v neko drugo. Vendar se prav v vseh srečujejo s pomanjkanjem ljudi. V tem je težava in prav ta težava se bo vsaj na evropskih tleh še povečevala. Dejstvo je, da so tako imenovane močne generacije, tista povojna baby boom in tiste po njej, v pokoju ali tik pred tem. Generacije, ki jim sledijo, niso tako številne in ljudi za delo preprosto ni. Številke pač. V naslednjih letih se bo upokojilo veliko ljudi iz velikih generacij.
Tako so na primer avstrijske železnice objavile podatek, da se bo v naslednjih nekaj letih upokojila četrtina njihovih delavcev. To v številkah pomeni, da bodo izgubili deset tisoč delavcev, trenutno pa imajo zgolj dva tisoč vajencev, ki se pripravljajo na zasedbo teh delovnih mest. To je samo eno od podjetij in v drugih velikih tako imenovanih infrastrukturnih podjetjih stvari niso nič drugačne. Tudi zaradi teh dejstev je treba podatke o rekordno nizki brezposelnosti brati v nekem kontekstu, ne zgolj kot suhe številke. V prihodnjih letih lahko pričakujemo še nižjo brezposelnost, vendar ne zato, ker bi ljudje odšli čez mejo za ajzenponarje ali kelnarje, ampak zaradi dejstva, da ljudi enostavno ni.
Res je, da so še tisti, ki kaj naredijo, v določeni meri šli v Nemčijo ali čez mejo, kjer je urna postavka nekoliko višja. In zdaj poslušamo, da se Nemčija hladi. To pomeni, da se veliko, predvsem gradbenih investicij, ki so bile načrtovane, ustavlja, kar pomeni, da se ustavlja velik del gospodarstva, ki je vezan na te investicije. Prvi bodo na udaru vsekakor »naši«, ki so šli tja zaradi nekoliko višje urne postavke. Tisti, ki so, kot to imenujemo, plačani na akord, prek agencij. Tem se investitorji in izvajalci najlažje odpovedo oziroma jih ne angažirajo pri novih projektih. In tako bo spet pela tista »ne išči sreče drugod kot le doma«. Malo počakajte, »majstri« se vračajo, prihajajo tudi turisti in hitro boste pogrešali čase, ko si lahko bil sam na ulici.