France Prešeren je napisal čudovite, estetsko in metrično dovršene, vsebinsko močne, sporočilne, narodno buditeljske in z drugimi evropskimi kanoni primerljive pesmi. Slovence je povzdignil v jezikovno kultiviran narod in si ob poimenovanjih šol, ulic, ustanov in nagrad prislužil kar dva praznika, posvečena njegovima dnevoma rojstva in smrti. Umrl je sam, bolan in reven, po smrti pa postal legenda. Ker je pisal čudovite pesmi, približane slovansko-slovenski duši, ki je v tistih časih pripadala še habsburški monarhiji. Toda pisal je tudi one druge. Kosmate, žgečkljive, pornografsko ostudne in erotično vznemirljive. Dolgo so bile tabuizirane, najprej zaradi politike in cenzure, nato iz pietete do našega »največjega slovenskega pesnika«. Danes so prosto dostopne in žal veliko manj citirane, kot bi lahko bile.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bo snežna odeja prekrila tudi naše kraje? To je zadnja napoved
Višino snežne odeje je po navedbah agencije za okolje zelo težko napovedati, a ne kaže, da bi se Pomurju obetala izrazita snežna pošiljka.
Erotika in pornografija marsikateremu velikemu ustvarjalcu nista bili tuji in neznani. Imata dolgo in raznoliko zgodovino, ki sega v najzgodnejša obdobja človeške civilizacije, ko je že jamski človek upodabljal erotične motive. V antičnih civilizacijah je bil odnos do erotike veliko bolj odprt kot v kasnejših obdobjih, z današnjega gledišča so freske v Pompejih precej pornografske. Srednji vek je na podlagi in z izgovorom krščanstva javno veselje do spolnosti zatrl in se je le tu in tam v kanon svetovne literature zapisal kak Dekameron, renesansa pa je nato prinesla preporod evropske erotične umetnosti. S prihodom tiska v 15. stoletju se je pornografija začela širiti v obliki ilustriranih knjig in pamfletov, z razsvetljenci se je erotično razsvetlilo tudi 18. in 19. stoletje, kar se kaže v literaturi in umetnosti tistega časa, vključno s pornografskimi deli. V 19. in 20. stoletju se je z razvojem fotografije in pozneje filma erotika še bolj razširila, v tem času se je razvila tudi pornografska industrija. Ta je pogosto ločena od umetniške erotike zaradi svoje bolj eksplicitne in komercialne narave.
Erotika običajno poudarja čutnost, emocionalno in estetsko dimenzijo spolnosti, pornografija v ospredje postavlja fizične vidike spolnosti in njeno eksplicitno prikazovanje. Njen glavni namen je spolno vzburjenje gledalca, pogosto z neposrednim in grafičnim prikazovanjem spolnih dejanj. Različni ljudje lahko imajo tudi različna mnenja o tem, kaj je erotično in kaj pornografsko, odvisno od osebnih vrednot, kulturnih norm in individualnih okusov. In tako se sedaj ne morem prav odločiti: ali je strežba v toplesu, torej zgoraj brez, v nekem »it« radgonskem lokalu tik pred božičem, erotika za umetniško tenkočutne polnočne pivce ali pornografsko izzivanje opitih, da bi zapravili še malo več, pri čemer jim sploh ni mar, da bi bila lahko nekje daleč od doma, izzvana z neugodnim socialnim položajem, to lahko njihova mati, sestra, žena, hči ali ljubica. Številni znani umetniki so skozi zgodovino ustvarjali dela z erotičnimi in pornografskimi temami. Senzualni poljub avstrijskega slikarja Gustava Klimta je nedvomno še danes estetko erotičen, njegov sonarodnjak Egon Schiele je teme seksualnosti in tabuje raziskoval do skrajnih potez, erotične teme so pogosto zaposlovale tudi Pabla Picassa, eno prvih eksplicitnih upodobitev gole ženske v zahodni umetnosti pa je podpisal Francisco de Goya. Znameniti francoski postimpresionist Henri de Toulouse-Lautrecje s svojimi upodobitvami oglaševal bordele in kabarete, Parizu pa pripel legitimno označbo razuzdanosti. Tudi nizozemski mojster Rembrandt se je zelo studiozno loteval človeških intimnih delov telesa. Marquis de Sade sicer ni bil vizualni umetnik, a je v številnih literarnih delih raziskoval ekstremne vidike seksualnosti in sadizma in je imel velik vpliv na poznejšo erotično literaturo.
Tudi koledarji z erotičnimi in pornografskimi podobami so v letih izhajanja pridobivali prepoznavnost. Najbolj prestižen je zagotovo Pirellijev koledar, ki je od svojega začetka v 60. letih razvil eksplicitne erotične podobe v bolj umetniške in simbolne prikaze lepih, za zdaj samo še ženskih teles. Čeprav tehnično ni koledar, je tudi letna izdaja revije Sports Illustrated z modeli v kopalkah postala ikonična v svojem žanru, predvsem pa so domišljijo vedno burili Playboyevi koledarji. V sredini 20. stoletja so bili zelo popularni pin-up koledarji, koledarji polgolih ali golih gasilcev pa so pogosto služili kot sredstvo za zbiranje sredstev za dobrodelne namene. Mnogi umetniki in fotografi torej ustvarjajo koledarje, ki vključujejo erotično umetnost in fotografijo, mene pa še vedno bega, ali avtomehaniki in delavci v proizvodnji ne bi mogli enako uspešno opravljati dela brez nagih bab na koledarjih. Kako naj sicer razumem dve velikodušni gesti konec preteklega leta? Ko so študenti mariborske fakultete za strojništvo na strokovni ekskurziji obiskali veliko proizvodno podjetje v Savinjski dolini, so lastniki potencialno bodočim, fakultetno izobraženim sodelavcem podarili barvne koledarje s čisto nagimi babami. In ko je vodstvo velikega pomurskega proizvodnega podjetja obiskalo proizvodno halo v preteklosti nagrajenega nekega drugega proizvodnega podjetja, profesionalno izurjenim očem ni ušel natančen pregled delovnih postaj, nad katerimi so visele, kako nepričakovano, v koledar ujete – nage babe.
Josip Stritar bi pornografske pesmi v 19. stoletju sicer imenoval »svinjepisje«, a pornografije iz naše kulture ni pregnal. Nasprotno, v posmeh vsej emancipaciji in procesom senzibiliziranja družbe v smislu zavračanja objektivizacije človeškega telesa je eden od prenosov kulturnih dobrin očitno še vedno koledar z nagimi babami, zijanje v gole joške kelnaric sredi decembra pa vrhunec kulturne inovativnosti lokalnih oštarijašev. Tako da, berimo Prešerna, le da posezimo po njegovi pornografiji. V šoli si itak kaj dosti nismo zapomnili o pomenu in delu velikega pesnika za naš mali narod.