Festival supervolilnega leta se je končal. Postregel nam je s tako želenimi novimi obrazi, kontroverznimi povratniki in nekaterimi presenečenji. Scenariji tudi tokrat niso ponudili presežkov, nekaj več vložka je bilo zaznati v produkciji. Šele čas bo pokazal, kdo se je odločil prav in kdo narobe, zna pa biti, da čas ne bo ničesar pokazal, kajti tisočletna modrost Historia magistra vitae est je dokončno našla pot v keson zgodovine. Svet se vrti po nekih drugih tirnicah, lahko pa je tudi, da je mene povozil čas. Teh vrednot, etike in morale več ne dojemam, volivci imajo vendarle spomin akvarijske ribice in padajo na bleščeče luske in miganje z repkom. Zato se sedaj raje posvečam drugemu šovu, takemu, ki je bolj resničen od resničnosti same. Šovu, ki lahko osmisli sobotni in nedeljski večer zdaj, ko na sporedu ni več političnih analiz, debat in tort s smetano. Šovu Sanjski moški.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Tovrstni resničnostni šovi so v zadnjih letih eksplodirali tudi na slovenski televiziji. Privoščila sem si po eno sezono opazovanja improvizirane kletke, polne slabega dekorja, v kateri je eskapade vestno snemala vseprisotna kamera, in sezono igre lakote na kmetiji, ki je dejansko pokazala sestradanost tekmovalcev po medijski pozornosti. Sledil je šov, tega sem gledala tako na hrvaški kot na slovenski televiziji, ko so civili med kmetovalci iskali partnerje za romantično poležavanje v senu in kidanje gnoja. Potem pa je prišel on, Sanjski moški. Da, da, sprejemam kritiko, da so ti šovi bedasti, nevredni časa razmišljujočega osebka, da vse poteka po vnaprej pripravljenem scenariju in da si tekmovalci tako iščejo košček poslovne priložnosti. A to so pač vaše domneve. Meni se zdijo neverjetno zanimivi, vsaj zame, ki že dolgo nisem več niti mlada niti – vsaj uradno – obdarjena z milostjo osvajalskih pohodov potentnih samcev.
Šov je sredstvo, s katerim ostajam »apdejtana« z načini »pecanja«, predvsem pa me zanima, kakšno »spiko« uporabljajo mladi v medsebojni komunikaciji. Dečko, ki je tokratni predmet poželenja, je neverjetno »polajt« in »kjut«, pravi »svithart«. In tudi dekleta, ki se z njim znajdejo »na času na samem«, se mu skušajo prikazati v najboljši različici sebe. Tako med medlečimi »omajgat, ajm so eksajted« in nagajivimi holivudskimi prepiski v stilu »ju hef no ajdia hu aj em« in jeznimi »no šit šerlok«, ko ne dobijo dovolj »atenšna«, lovijo rdeče vrtnice in z njimi povezane dnevne honorarje. In ko se kakšna razbesni, zmerja s »fakju«. Simpatični so tudi trojčki in druge jezikovne orgijaške asociacije. Primorke namreč dosledno uporabljajo množino namesto dvojine in včasih se ti sanjski moški res zasmili, ko je na »najjačem dejtu ever« bil z eno, dekle pa nato »grlfrendicam« pripoveduje o izkušnji v množini. Uporabo afektirane tujščine lahko mirno razumemo tudi kot vzpostavljanje distance do povedanega oz. kot izraz nelagodja. Znano je, da tujščino pogosto uporabimo kot mašilo v neprijetnih položajih ali kot izrekanje simpatije, ki v nematerinščini ne zazveni tako zavezujoče in pušča še nekaj odprtega prostora za premislek.
Pa vendar se zazdi, da mladi v šovu uporabljajo zelo osiromašeno slovenščino, pogosto podčrtano s kletvicami iz balkanskega kotla. Razlika med 250 besedami, ki so nujne za tvorbo osnovnih stavkov, in 750, ki jih vsakodnevno uporabljamo, ter pet tisoč besedami, ki jih poseduje besedni zaklad neizobraženega naravnega govorca, se namreč zmanjšuje. Slovenski knjižni jezik obsega sicer slabih sto dvanajst tisoč besed, da bi jezik pasivno obvladovali, pa bi jih morali poznati dvajset tisoč. Nemščina ima v svojem slovarju uradno zajetih dvesto tisoč besed, po oceni zadnjih raziskovanj jih je celo pet milijonov, angleščina nekoliko manj, sto sedemdeset tisoč v slovarju, neuradno pa se po angleških poljanah vali debelega pol milijona besed. Strokovnjaki so dokazali, da pasivno tuji jezik obvladujemo z deset tisoč besedami. Ampak vse to je samo statistika. Učitelji komuniciranja radi citirajo pravilo Alberta Melhrabiana, da na komunikacijo vpliva v 55 % govorica telesa, v 38 % ton govora in zgolj v 7 % imajo težo izgovorjene besede. Pa vendar mojo pozornost v šovu najbolj pritegne prav komuniciranje tekmovalcev. In zdaj vem, kaj me ves čas bega. Njihove izjemne toalete, profesionalna šminka in prekrasen dekor na setu se nikakor ne skladajo s komunikacijo. Ti mladi tekmovalci so videti kraljevsko, pogovarjajo pa se kot »konjušarji«. Ne ravno »bečki«, a tudi holivud ni tako zelo drugačen. In kot učiteljica jezika se nujno posipam s pepelom. Kje, hudiča, smo zgrešili, če imajo vsi najmanj srednješolsko izobrazbo in certifikat iz slovenščine, za srečno in uspešno življenje ter tekmovanje v šovu pa bi zadoščal že »onlajn šnel kurs« iz balkanske amerikanščine?