Rada bi vam povedala resnično zgodbo. Nekega dne je fantič iz šole prinesel pismo, namenjeno materi. Ta ga je odprla, prebrala in zajokala. Otrok je prišel do nje in jo vprašal, kaj je napisano. Mati mu je rekla, da jima iz šole sporočajo, da je preveč nadarjen in da nimajo kadra za delo s tako nadarjenimi otroki. Rekla mu je: »Thomas, jaz te bom poučevala. Doma.« Mnogo let kasneje je moški pospravljal predale v sobi preminule matere. Našel je nekaj skromnih spominkov in pisemsko ovojnico. Odprl je in začel brati. »Spoštovana gospa Edison, Vaš sin ne izpolnjuje niti osnovnih zahtev šolskega sistema, zato ga ne moremo več vključevati v šolski pouk.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Največja investicija na Muri z grenkim priokusom, kako pa kaže sebeborskemu zadrževalniku?
Minister Jože Novak na terenskem obisku v Pomurju zagotovil, da bodo do konca leta izbrali izvajalce del za prve odseke in začeli dela.
Verjamem, da večina ve, da je Thomas Edison tisti pridanič, zaradi katerega lahko rečemo, da je lepo prižgati luč, ko sonce svoje opravi. Ampak, zakaj je ta zgodba pomembna? Pomembna je zato, ker nam daje živi dokaz, kaj lahko naredi ena oseba, ki verjame v tistega, ki mu je bila odrečena vsa preostala podpora. Ni naključje, da o Thomasu govorim ravno ta teden. Naši nosilci dednih zapisov so namreč ravno te dni, hočejo ali nočejo, začeli novo šolsko leto. Nekateri v šolah, drugi se šolajo na domu, vsak išče optimalno rešitev zase.
A kaj je šola? Je šola res samo skupek učnih programov, zaposlenih, podpornega osebja in učencev? Seveda bomo rekli, da smo del šole tudi starši in vse tisto, kar omogoča, da sistem razmeroma utečeno deluje. Ampak roko na srce, čedalje bolj opažam, da je vloga šolskega sistema iz leta v leto manj spodbudna. Učitelji se ukvarjajo z evidencami in starši, starši se ukvarjamo z učitelji in zvezki, otroci se ukvarjajo z ugibanji, kako ugajati učiteljem in kako ustreči staršem. Šola, kot jo doživljamo zadnja leta, daje čedalje manj prostora učencem kot osebam, ki bi jih bilo smiselno vzgajati v duhu »uporabi svojo pamet«, in čedalje bolj nagrajuje tiste, ki pridno ponavljajo. Jasno je, da če je bila katastrofalna toča leta 1987, ne moremo trditi, da ni bila. Dejstva so dejstva, zgodovino pa pišejo zmagovalci.
Ampak vseeno – vse otroke tlačimo v isti koš. In že na začetku je jasno, da se to ne more končati s kakovostjo. Medtem ko se ukvarjamo z merili in ocenami, se v ozadju dogaja veliko žalostnega. Premnogo otrok izgubi žar v očeh, ker učitelj svojega nezadovoljstva ne zna izraziti tako, da bi otroka motiviral, da na nekem področju postane boljši. Brez zamere, a tudi to je del nenasilne komunikacije, ki je ima šolski sistem polna usta. Ne bo vsak otrok umetnik ali astronavt. A mi ocenjujemo njegovo znanje kot primerljiva dejstva, ki to žal niso. Nekateri se lahko trudijo dneve in noči in pri matematiki ne bodo dosegli vseh točk. Drugi spet snovi niti povohajo ne in jim odlične ocene letijo hitreje kot »mašinski« keksi. In sistem nagradi točke, ne pa truda. Iz dneva v dan, iz tedna v teden ... In počasi, a vztrajno ubijamo tisto, kar je za življenje tako zelo pomembno, otrokovo vero v to, da je sposoben.
Zato dragi starši, naša naloga je ključna. Ne dovolimo, da otrokom ugasne žar v očeh zato, ker je na ocenjevanju dosežena samo trojka. Povejmo jim, da so vse ocene enakovredne, saj vse sporočajo isto – kakšna je raven takrat merjenega znanja. Povejmo jim, da je ocenjevanje kot šport, včasih imaš poleg znanja več, drugič manj sreče. Povejmo jim, da za nas šteje samo ena stvar, njihov trud. Če se potrudijo, dajo vse od sebe, pa dosežejo dvojko, jim povejmo, da je to za nas čista petica. Če se ne potrudijo in so razočarani nad izidom, jih spodbujajmo, da dodajo »žličko truda«.
Starši, zavedajmo se, da smo prvi učitelji svojih otrok. Kar mi verjamemo, oni lahko dosežejo, če je to del njihove poti. Bodimo opora in ne dovolimo, da bi se otroci počutili sami, izključeni, manjvredni, nesposobni in kar je še teh pojmov. Otroci nas potrebujejo, ker je svet prevelik. Pomagajmo jim, da bodo lahko gradili zdravo samozavest, da se bodo zavedali, da zmorejo veliko, in predvsem, da bodo razumeli, da kljub temu da v življenju kdaj naredimo vse, kar je v naši moči, rezultat ni vedno odvisen samo od nas.
In učitelji, bodite starši. Strogi, a ljubeči. Bodite empatični in poglejte v otroka. Nikoli ne veste, kje sedi naslednji Thomas Edison.