Tako nekako je zvenel komentar dobre prijateljice in talentirane fotografinje, ki mi je dal misliti.
Živimo v izrazito konkurenčni družbi, tempo, ki ga ta narekuje, je (pre)hiter. Vedno stremimo k najboljšemu, da imamo največ, da imamo nekaj posebnega, edinstvenega. Zastavljamo si cilje, iščemo načine, prehitevamo sebe in druge po desni. Beseda stop ima preveč grenak okus, da bi jo popili kot skodelico kolumbijske kave. A česar ne zmoremo sami, nam je zadala mati narava. Dolgo nas je gledala, opozarjala, nam tu in tam kaj prišepnila, skušala nas je spraviti v red, mi pa smo ravnali kot pobesneli najstniki, loputali z vrati in ji ugovarjali, dokler ni rekla odločno Dovolj. Ne zmorem več, preveč ran imam, preveč me boli hrbtenica, moram se odpočiti. Narava je začela celiti svoje rane, bistriti vodo, poganjati cvetove, širiti veje in spravljati svoj ljubljeni ekosistem na stara pota.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Dvakratni bis za zasedbo Silence v Murski Soboti
Tako kot decembra 2022 v Lendavi je občinstvo tudi v Gledališču Park v Murski Soboti na tokratnem koncertu skupine Silence dvakrat zahtevalo dodatek. In ga tudi dobilo.
Kaj pa mi? Postali smo z jezo opita bitja, kar naenkrat se nam mudi ven, čeprav smo prej lahko ves konec tedna preležali na kavču in tekmovali v preklapljanju kanalov. Imamo krizo srednjih let, tudi če nismo srednjih let, jezimo se nad virusom, sosedi in delodajalci, vlado ter šolskim sistemom. Še sonce nam je v napoto, ker nas je minule dni zavajajoče božalo s svojimi žarki. Postali smo strastni nakupovalci, smrkci zmrde in vaški nergači, narodno blago sta kvas in toaletni papir. Sami sebi smo odveč, ko bi si morali biti največ.
Te dni po socialnih omrežjih kroži citat, ki me je dodobra nasmejal: »Prvič v zgodovini lahko človeštvo rešimo s tem, da sedimo na kavču, ljudje ne za*ebimo sedaj tega.« Humoristično resnična trditev. Kljub vsemu negativnemu, kar nam je tale »19-najsti covidek« prinesel in – ne zatiskajmo si oči – nam še bo, lahko nanj pogledamo tudi z druge plati medalje. Ustavil se je čas, dobrina, ki sicer prehitro polzi. Morda v prihajajočih mesecih ne bo odbitih potovanj, sončenja na plaži, rednih plač ali »žegnanih« pirhov, brezglavih nakupov in norih »eventov«. Bo pa zato svež zrak, mnogo pristnih trenutkov, v miru popitih kav, čistih kuhinj, slastnih receptov in pregorelih netflixov, pa še kakšna prebrana knjiga, dolgo odlagan pogovor in iskren prepir ali dva.
Zlajnan, že skoraj bibličen rek pravi, da je v vsakem slabem nekaj dobrega, in v tej kugi 21. stoletja je to čas, ker »čas bo zacelil svet, čas bo pomlajšal ta planet«, kot bi rekel Tokac, frontman slovenskega benda Dan D. Zatorej si dovolimo zaužiti zdravilo po imenu čas in dovoliti materi zemlji, da se pomladi brez odvečnih skrbi.
Postali smo z jezo opita bitja, kar naenkrat se nam mudi ven, čeprav smo prej lahko ves konec tedna preležali na kavču in tekmovali v preklapljanju kanalov.