Ko si otrok, se vsako leto znova najbolj veseliš dveh stvari – božiča in svojega rojstnega dne. Pred božičem sem sama napisala pismo Božičku, ki sem ga zalepila na omaro v hodniku, da ga je lahko prebral. Zdel se mi je lep družinski običaj, tudi še takrat, ko sem vedela, da dobri možje v obliki, kot so nam jih predstavili starši, ne obstajajo. Pred rojstnim dnem pa me je botra kakšna dva tedna prej vprašala, ali si želim kakšno stvar. Priznati moram, da sem skoraj vedno tisto stvar tudi dobila, če le ni bila predraga. Šlo je za kakšno barbiko, krilo rumene barve (takrat sem bila nora na rumeno barvo!), kasneje tudi CD takrat znanih pop skupin. Od staršev pa sem zmeraj dobila knjigo, saj sem že takrat rada brala. Rojstni dan sva kot otroka nato vedno praznovala skupaj s pet let mlajšim bratrancem pri najini stari mami, kjer smo imeli piknik v družinskem krogu. Za spomin pa fotografija s torto, seveda!
Danes so otroški rojstni dnevi iz intime družinskega kroga prešli v veliko zabavo s prijatelji in sošolci ali s širšo družino. Včasih se priredita celo dve zabavi. Starši zakupijo prostor v kakšnem otroškem zabavišču v nakupovalnem središču, kjer otroke ves popoldan zabavajo animatorji, tam pripravijo tudi prigrizke in torto, skratka, starši plačajo in so rešeni vse organizacije, kar iz tega vidika niti ni tako slaba stvar. Doma pa po možnosti kak drug dan sledi še velik piknik, kjer so med gosti tudi očetovi sodelavci ter mamine sestrične in tete. Ne mislite, da pretiravam, na takem rojstnem dnevu sem bila nedavno. Zbere se torej kup nekih ljudi, ki, oprostite, eno-,tri- ali šestletnemu otroku ne pomenijo nič in pravzaprav ne ve, kaj pomeni tolikšen "džumbus" okrog njega. Sledi fotografiranje z vsakim od obiskovalcev in seveda, nisi objavil – nisi imel! Po možnosti s fotografijo, ki jo posname dron – bodimo unikatni, kajne? Še bolj bizaren primer poznam iz okolice, ko so otroku za 1. rojstni dan priredili zabavo v gasilskem domu, na kateri so bili pravzaprav večinoma prijatelji staršev. Otroka so kmalu odpeljali domov spat, odrasli pa so zabavo nadaljevali dolgo v noč.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Velika slovesnost ob zaključku šestletne prenove lendavske cerkve svete Katarine
V lendavskem kulturnem domu je minulo soboto potekala svečana prireditev ob zaključku prenove župnijske cerkve, posvečene sveti Katarini Aleksandrijski, ki stoji v središču Lendave. V okviru prenove, ki je trajala šest let, je bila cerkev, ki je bila v sedanji obliki zgrajena leta 1751, deležna najobsežnejše prenove v njeni zgodovini. Za projekt sta prispevali tako slovenska kot madžarska vlada. Domača je obnova podprla s 167 tisoč evri, madžarska pa je projektu namenila kar 360 tisoč evrov. Pomemben delež so darovali tudi verniki in različni donatorji. V bogatem, več kot dve uri trajajočem, programu so na prireditvi skozi dokumentarne filme in predavanje zgodovinarja Lazsla Gönca predstavili 700-letno zgodovino župnije ter skoraj 300-letno zgodovino cerkve, podeljene pa so bile tudi zlate plakete svete Katarine Aleksandrije in pohvale najzaslužnejšim, od institucij, obrtnikov in podjetnikov ter posameznikov, za obnovo cerkve. Ob koncu sta murskosoboški škof Peter Štumpf in lendavski župnik Martin Dolamič Konrad popisala kaligrafsko listino v treh jezikih, slovenskem, madžarskem in latinskem, o posvetitvi cerkve, ki bo vgrajena v oltarni prostor. Na ogled so bile tudi dragocenosti župnije, in sicer Banffyjev in Hadikov kelih ter najstarejša matična knjiga. Posvetitev cerkve s sveto mašo, med katero bo škof Štumpf opravil blagoslov oltarjev in prižnice ter mazilil obnovljeno svetišče cerkve, je na sporedu danes. Fotografije svečane prireditve, kjer ni manjkalo znanih obrazov, razen napovedane ministrice za kulturo Aste Vrečko in predstavnikov lendavske občine, je zbral Rok Šavel.
Zdi se, kot da so današnji otroški rojstni dnevi pravzaprav zabava in dokazovanje staršev, koliko lahko dajo svojemu otroku. Pogosto sami sebe opravičujejo z znamenitim stavkom: »Naj imajo, jaz vsega tega nisem imel, svojim otrokom pa želim dati vse, kar lahko.« Lepo. A potem seveda neki avtomobilčki, lego kocke in punčke ne pridejo v poštev kot dovolj dobra darila. Starši namreč znajo pretiravati tudi v tem. Zunanji igralni park, ogromen bazen, nov telefon, razni playstationi in podobno. In potem si seveda drugi povabljeni gostje belijo glave, kaj kupiti takemu otroku, da bo dovolj dobro zanj. Knjige in družabne igre kot darilo so dandanes seveda veliko razočaranje na obrazih otrok, včasih pa celo staršev. Seveda nikakor ne posplošujem. Tako se je najbolje zateči k denarju v kuverti in darilnim bonom v stilu, kupi si, kar si želiš. Ob vsem tem se postavlja vprašanje, kakšnih vrednot učimo otroke. Starši velikokrat z organizacijo zabav tekmujejo z drugimi – boljši prostor, več balonov, večja torta, klovni, poslikave obrazov in še kaj. Zakaj? Da bodo otrokovi prijatelji rekli: »Tvoja zabava pa je bila res super?« Da vam bodo drugi starši nevoščljivi, češ, poglej, kaj vse si lahko privoščijo? In bodo hkrati vzdihovali in razmišljali, kako prekositi to zabavo, da jim njihov otrok ne bo očital, da ni bila dovolj dobra. Otroški rojstni dnevi so zadnja leta torej presegli neko intimo praznovanja v družinskem krogu in staršem predstavljajo v prvi vrsti stres, da bi izpolnili vedno večja pričakovanja – koga? Otrok? Družbe? V prvi vrsti verjetno potrebe, da sami sebi in drugim dokažejo, koliko lahko svojim otrokom dajo. In tako, dragi starši, se ne čudite, ko z leti otroci zahtevajo vedno dražje in boljše stvari. Imeti več in boljše – to so vrednote, ki so se jih naučili.
"Naj se vidi razkošje!
