Obstajata dve mesti, dva prostora, ki se nikoli povsem ne prekrivata, čeprav sta si povsem podobna. Obe mesti nosita isto ime, njun tloris, s cestami, ulicami in hišami, je identičen. Še več, tudi njuni prebivalci, meščani, naključni prišleki ali naseljenci, za katerimi se je že morebiti izgubila sled, so si povsem podobni. Mesto, recimo mu Sobota, je moč najti na zemljevidu, kraj lahko obiščemo, se sprehodimo po njegovem središču in obrobju, vidimo in občutimo ga takšnega, kot se nam razkrije v realnem času in prostoru, tukaj in zdaj. Vendar ob tem mestu obstaja še druga Sobota kot njen odsev v vodi, privid na koncu ceste ali senca hiš, ki se ves čas spreminjajo, tako kot letni časi in naše notranje razpoloženje, pa vendar ta prostor ni nič manj resničen. To nevidno, imaginarno mesto, sestavljeno iz zmesi spomina in domišljije, je narejeno iz zgodb, pripovedi in urbanih legend. Čeprav sta si mesti na videz povsem podobni, je njuno notranje doživljanje v očeh opazovalca povsem drugačno. Mesto ima toliko podob, kot je njegovih pripovedovalcev, opisovalcev in njihovih spominov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Storilci vlomili v poslovni prostor, policisti odkrili ukradeno vozilo
Pomurski policisti so v preteklem dnevu obravnavali šest prometnih nesreč z materialno škodo, sedem kaznivih dejanj, tri kršitve javnega reda in miru, tri povoženja divjadi, delovno nezgodo ter dve poškodbi vozil na parkiriščih.
Vsa mesta se spreminjajo, preobražajo, nekatera počasneje, druga spet hitro in radikalno, njihovo kontinuiteto in razvoj skozi čas ohranjajo in rekonstruirajo zgodovine. Poleg te horizontalne, objektivne in znanstvene podobe, ki je tesno naslonjena na mnogotere vire in ostaline, pa obstaja še druga, vertikalna os, s katero prostor razodeva svojo skrito, nevidno, duhovno podobo. Njena duša je pripoved. Brez nje bi se mesto izgubilo. Ostalo bi samo topografsko ime, točka na zemljevidu, kamen brez zgodbe. Odkar pišem, obiskujem tisto drugo Soboto, nevidno, narejeno iz domišljije in spomina, vedno pogosteje zaidem v ulice, hodim po cestah in posedam po vrtovih, pogledujem skozi okna, ki jih ni več, čeprav so stene, tlakovci in vrata še vedno tam, ampak njihovih naseljencev ni več. Zdaj iščem besede v njihovi tišini, odsotnosti, z njimi skušam obdržati namišljen dialog, da se ne bi dokončno izgubil v mestu. Zgodbe so najzanesljivejši zemljevid. Pred dnevi sem tako v mojem namišljenem mestu spet srečal zadnjega soboškega rabina. Tukaj je kratek zapis iz mojega popotnega dnevnika.
Dr. Roth pravi, da odkar se je leta 1926, potem ko v Soboti že več let niso imeli rabina, priselil v mesto ter prevzel rabinsko službo, pogreša živahnost in polnost mestnih ulic, ki so žvrgolele in čivkale v številnih znanih in neznanih jezikih, kar mu je ostalo v lepem spominu iz metropol nekdanje skupne monarhije, kjer je študiral in delal pred prihodom v Soboto.
Če je imel dober dan, je Roth dolgo stal na vogalu prašne ceste v središču mesta, pred novim krožiščem, ki ga je nedavno uredil mladi arhitekt Novak. Tam se je ustavil na poti po opravkih ali kar tako med sprehodom po varašu. Tavanje, postopanje brez namena in cilja, mu je prišlo v navado med študijem in bivanjem v Budimpešti, Pragi in na Dunaju, tako je pogosto stal in kadil pred Bölcsevo lekarno ali trafiko, pogosto so ga videli postopati pred hotelom Dobrai, bodisi pred Sočičevo ali Faflekovo kavarno, vztrajal je tam, kot bi Bogu kradel čas, in čakal.
Tudi na tržnici so ga pogosto videli stati z velikim siamcem v naročju, še posebej ko so v mestu priredili sezonski sejem, na katerega se je priteplo mnogo sveta, iz Lendave, Beltinec in Tišine, predvsem pa z Goričkega, od koder so se radovedni kupci in prodajalci pripeljali v Soboto s prvim jutranjim vlakom. Lazar je bil tam, čeprav ni imel namena ničesar kupiti, še več, občutil je v sebi odpor, celo prezir do kramarjev in sejmarjev. Čutil je, da njegov občutljivi želodec ne prenese pogleda na kup nametanih oblek in usnjene obutve, navlečenih iz vseh vetrov. Dekliške oblekice s trakci in metuljčki, težki plašči z velikimi gumbi, grobe platnene srajce, galoše, dolge ženske obleke s pasovi. Na široko se je ogibal gomilam na kup nametanih čevljev z grobimi podplati, ponošenim in zakrpanim škornjem in lesenim coklam, ki so bili povezani v pare z vrvjo. Ob sejemskem času so pogosto prihajali v mesto potujoči trgovci z drugega brega Mure, iz sosednjih dežel, tudi od daleč. Sam je pisal in govoril številne jezike, poleg maternega ter večine velikih jezikov je obvladal še jidiš, hebrejsko in latinsko, bral je tudi grško.