Prvič se ga spomnim iz koronskega obdobja, ko smo ga bili deležni na vsakem koraku. Te opevane nove realnosti je bilo kaj kmalu konec, navadili smo se. Še vedno smo se. Za tem je prišel pokoronski čas, ko je bila vsakdanja mantra druženja in še enkrat druženja. V teh dneh pa najnovejša, po ujmah, da je to naša nova realnost.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Razstava Petra Obala) Ne ilustriranje dogodkov, ampak angažirana umetnost
V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota so nedavno odprli samostojno razstavo slikarskih del likovnega pedagoga Petra Obala. Dela se dotikajo občečloveških etičnih in moralnih načel. Na ogled do 13. maja.
Dvomim, da si kdor koli želi nove realnosti, čeprav bomo z njo morali, po napovedih sodeč, živeti. Ob vsakem takem dogodku sta še najmanj škodljiva Nostradamus in baba Vanga, ki ju zmeraj (kako priročno) potegnejo iz naftalina, ali bolje (domnevno) njune napovedi. Žal ju za interpretacijo ne moremo več vprašati. A tadva sta, kot rečeno, še najmanj škodljiva. Huje je, ko ob katastrofah poslušam dandanašnje teoretike in napovedovalce usod. Čakam le še, da se kateri od njih spomni starozaveznega Elije z njegovo ognjeno kočijo na nebu. A prav daleč od tega nismo. Vsak resen preučevalec Svetega pisma vam bo povedal, da je treba te zgodbe brati in razlagati v kontekstu časa njihovega nastanka, a je seveda lažje verjeti, da je nova realnost pravzaprav starozavezna.
Česar še ni bilo ali vsaj ne pomnimo, torej nikakor ni nastalo povsem naravno. Mora biti v ozadju neki boj. V grški mitologiji sta se Zevs in Hera na Olimpu prepirala, ko je zagrmelo in so udarjale strele. V srednjem veku pa so bile vsega krive čarovnice, ki so letale na metlah in svinjah. Pričakoval bi, da smo res že malo dlje v razmišljanju in razvoju. Očitno sem se pošteno uštel. Razlog, da si vsaj tiho v takih razmerah, kot smo jim priča, je stvar dobrega okusa. V nesreči, ki je doletela velik del naše države in sosednjih, preprosto ni prav trobezljati o takih in drugačnih, najmanj obskurnih teorijah. Denimo, da ujme, toče in veter ustvarijo nekje med italijanskim Milanom in švicarskim Cernom samo za to, da bi nagajali. Mimogrede je ta še ena milejših verzij teorij nastanka letošnjih ujm. Poskušam se postaviti v vlogo nekoga, ki je žrtev ujme in posluša ali le naključno ujame del te teorije. Ko nimaš kaj pametnega za povedati ali ko ne moreš pomagati, bodi v takih trenutkih vsaj tiho. To je najmanj, kar lahko storiš.
Razmere, ki so vse prej kot zavidljive, kličejo po pomoči. Pomoč je lahko že topla beseda in v tem permanentnem stresu, ki spremlja vse, ne glede na to, če smo prizadeti ali ne, tišina in preprost spanec. Razlage in teoretiziranje, iskanje krivcev tipa čarovniki ne pomagajo nikomur. Obratno, malo bolj labilni in prizadeti se ob tem počutijo še slabše. Z zavedanjem, da tole moje pisanje ne bo prepričalo prepričanih vernikov zarot, tudi najbolj neverjetnih, bi jih le lepo poprosil, da vse te srednjeveške razlage ohranijo zase in svoje ovčice. Ni rešitev sveta v tem, da poslušamo, rešitev je v solidarnosti, pomoči in neverjetnem pogumu ne le posameznikov, ampak kar vseh. Občudujem in priznam, da občasno tudi trepetam s tistimi pogumnimi, ki neumorno ne glede na število ur in žrtev pomagajo. Ne glede na vreme, letni čas ali čas dneva.
Že iz spoštovanja do vseh junakov, še najbolj tistih, ki so najbolj prizadeti, bi bilo najmanj, da vse te »raziskovalne« kavč in google aktivnosti ohranite zase. Z njimi lahko svoje sledilce in slepe vernike »razveseljujete« v kakšni prihodnji, upam da bolj prijazni realnosti. Vmes pa sploh ne bi bilo slabo malce pogledati utemeljene znanstvene razlage, pa prebrati kakšno relevantno knjigo. Morda bo pa kanček razsvetljenstva le prinesel kak sončni žarek v temačni um. Čeprav vem, da bo tudi ta moja »pobožna« želja ostala zgolj to, kar je – želja in upanje, ki pregovorno umre zadnje.
O odpravi posledic in pomoči pa le še to: iskreno upam, da ne bodo sanacije takšne, kot je dejal ameriški literat Kurt Vonnegut: »V zgodovino se bomo zapisali kot družba, ki se ni rešila, ker reševanje ni bilo stroškovno učinkovito.« Ne, ne gre gledati na stroškovno učinkovitost, o reševanju in obstoju se pogovarjamo. Osebno mislim, da dokler je kakršna koli možnost, ni prav gledati na stroškovno učinkovitost, ta se je namreč večinoma izkazala kot najdražja. Saj vemo – nimam toliko denarja, da bi kupoval poceni, ali pač?