Bila so to pobalinstva, zaradi katerih je marsikdaj pela šiba, pa tudi resnične zgodbe svobodnega otroštva, učenja iz življenja za življenje. Danes, tako se zdi, otroci kaj takega težko doživijo, kajti njihov svet je v zgodnjih letih dolg in širok le, do koder seže varuški pogled odraslih, in povezan s svetovnimi omrežji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Deške glave so bile nekoč neusahljiv vir neumnosti, še posebej če jih je bilo več na kupu.
Poletje je bil naš čas, začne pripoved nekoč najbolj nabrit med prijatelji. »Kot običajno je bilo treba popoldne gnati živino na pašo. Vsak je gnal svoja živinčeta na skupne travnike blizu gozda. Krave so se pasle, mi pa smo tuhtali, kaj bomo 'vrgli' na ogenj, ki smo ga že pripravljali. Krompirja nismo imeli s sabo, kruha in zaseke tudi ne, ribe in žabje krake pa smo tisti teden že pekli. Ko smo lazili po gozdu za dračjem, se je naenkrat dvignil fazan in obsedel visoko na veji. Kot izurjen strelec s fračo pa tudi brez nje sem potegnil iz žepa hruško, ne preveč zrelo in dovolj debelo. Nameril sem in jo silovito zalučal v fazana. Zvrnil se je z veje, kot bi ga pokosil strel. Zadel sem ga natanko v glavo. Iz žepov smo potegnili pipce, ogulili kožo s perjem vred, odstranili drobovje in ga nataknili na palico ter ga postavili nad ogenj.« Za higieno nikogar ni preveč skrbelo, pa tudi plameni so opravili svoje, o okusu tako pečenega »ptičjega« mesa pa se tudi nihče ni spraševal.
Nekoč so fazani res čepeli za vsakim grmom, toda ujeti ga brez puške je dramilo domišljijo. »Še zdaj ne vem, kako mi je to padlo na pamet,« nadaljuje pripovedovalec. V kleti smo imeli shranjenih nekaj steklenic z žganjem, zato sem vedel, da ne bo nihče opazil, če iz katere nekaj malega odlijem. Naluščil sem koruzo in jo stresel v 'plehnat' krožnik, v katerega sem nalil žganje. Do jutra se je koruza namakala v njem, potem pa sem jo stresel ob grmovju, kjer so se skrivali fazani. Počepnil sem in opazoval, kaj bo. Prišel je eden, morda dva, in ko sta pozobala, kar sem jima nastavil, sta se pijana zvrnila. Pograbil sem ju in poklical dečke. Kako je bilo potem, pa sem vam že povedal.«
»Imeli smo počitnice, tako kot jih imajo otroci zdaj,« se je začela prva ženska pripoved. »Moji starši, tete in strici so bili v službah, nas otroke, bratrance in sestrične, pa so poslali za dlje časa k babici na podeželje. Babica nam je kuhala in prala, zvečer pa nas za spanje vsakega posebej lepo zavila v rjuho. Zakaj je to počela, še zdaj ne vem. Ob delu je skrbela za nas, kot je lahko, pazili smo drug na drugega in prebijali čas z vsem mogočim početjem. Tudi idej za neumnosti nam ni zmanjkalo.
Najstarejši bratranec je bil namazan z vsemi žavbami. Ko je porabil že vso bero domislic, s katerimi je pri nas preostalih vzbujal pozornost in se potrjeval v svoji prevladi, nam je enkrat dejal: Tišči me 'srat'. Splezal bom na drevo, vi spodaj pa glejte, kako se mi bo odpirala .... In tako je tudi bilo. Urno je splezal na drevo, se namestil in počepnil na debelejšo vejo in začel.«
Zaradi smeha se je zgodba tukaj končala in zdramila nov spomin.
Sestrična, katere starši so bili zaposleni, je bila med počitnicami pri nas na kmetiji. Meni stranišče na štrbunk v zadnjem delu svinjaka z lesenimi vrati in vetrno kljukico v notranjosti za zapiranje vrat ni vzbujalo nobenega zanimanja, sestrični iz napol mestnega okolja pa. Enkrat mi je dejala: Kaj bi bilo, če bi vrata zaprli z notranje strani. In že je skočila v stranišče, kljukico zataknila v uho in gibčna, kot je bila, splezala prek stranske stene in svinjakov na prosto. Zdaj pa glejva, kaj bo, je pribila. Ni trajalo dolgo, ko je dedek hitel proti stranišču, toda vrat ni in ni mogel odpreti. Tudi oglasil se ni nihče, ko je spraševal, kdo je notri. Nekaj časa je stresal vrata, potem pa jadrno odhitel v hlev.
In potem? Res se ne spomnim, da bi nama za to kdo navil ušesa. Morda pa so to pripisali dečkom, bratrancem, ki so prav tako počitnikovali pri nas.
Da, počitnice so bile zmeraj čas otroških doživetij, tudi takšnih, o katerih se otrokom ne pripoveduje.