Predstavila vam bom damo, ki jo poznate, a ste jo morebiti davno tega pozabili. Rada bi vas spomnila nanjo, saj vas lahko vodi do notranjega zadovoljstva. Ta dama je hvaležnost. Razlogov za hvaležnost je toliko, da jih ni mogoče zajeti ne v teh vrsticah ne na tisoč straneh. Preprosto zato, ker je veličina hvaležnosti v majhnih stvareh. Potrošniška kultura nas prepričuje, da potrebujemo veliko, da smo lahko srečni. Kupujemo vedno nove stvari, pa redko kaj od tega zares cenimo. Hitrost življenja nas je pripeljala do tega, da smo pozabili, kaj je hvaležnost. Hvaležnosti ne moremo kupiti, prijeti, niti videti. Lahko pa jo čutimo in damo občutiti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Najbolj smo lahko hvaležni za zdravje, srečo, ljubezen, družino, težke preizkušnje. Pa vendar gre pri tem za malenkosti, ki jih ljudje prepogosto na neki točki dojemamo kot samoumevne. Da smo zdravi, srečni, ljubljeni ali da imamo družino, ni samoumevno. Tako kot ni samoumevno, da se zjutraj zbudimo, da nas ne tare lakota, da nas vsakodnevno ne ogrožajo elementarne nesreče, da živimo tukaj in zdaj. V vsem tem ni samoumevnosti. Vsak od nas lahko najde pot do točke, ko se bomo začeli ponovno zavedati, koliko dobrega se nam vsak dan dogaja. Da bomo v vsakem trenutku našli nekaj, za kar smo lahko hvaležni. Prava hvaležnost ni sestavljena iz velikih besed ali materialne narave. Hvaležnost je ponižna in spoštljiva. Hvaležnost je dokaz, koliko cenimo svojo dosedanjo pot. V glavi se mi vrtijo dogodki, ki so me tako ali drugače zaznamovali in spremenili. So prelomnice v preteklosti. Nekatere sem takrat čutila kot nepotrebne, boleče, nesmiselne, spet druge kot potrditev, rast, veselje. Čeprav sem mislila, da se iz težkih situacij ne bom zmogla naučiti nič pozitivnega, sem se zmotila. Ravno najtežji padci so mi dvignili kakovost življenja. Hvaležna sem za vse padce, saj se je ob njih izboljšala moja samopodoba, moj odnos do ljudi, moje simpatično doživljanje življenja se je spremenilo v empatično.
Življenje je kot reka. Enkrat nas ponese na levi, drugič na desni breg. Katera situacija nas čaka na neki točki brega, je vedno negotovo. To negotovost poznamo kot »kaj je meni tega treba«. Sama življenja leta nisem sprejemala kot valujočo krivuljo. Rast in vzpon sta bila pogosto samoumevna, padec in umirjanje pa huda lekcija. Kasnejše zavedanje, da samoumevnost tega sveta hromi moj občutek hvaležnosti, mi je pomagalo pri vračanju h koreninam. Z negovanjem hvaležnosti do sebe, ljudi in majhnih stvari v življenju je vsaka situacija dobila svoje barve. Svet ni več bel in črn, ampak je pisan v vseh možnih kombinacijah. Življenje je lahkotnejše, ker se zavedam veličine vsega, kar mi je vsak dan dano. Kdaj se zgodi, da se mi kaka priložnost izmuzne iz rok. Predvsem v takih trenutkih sem rada hvaležna, saj verjamem, da me bo tisto, kar mi je namenjeno, poiskalo. Če bom v vsakem trenutku dala vse od sebe, me bo poiskalo. Ko sem se začela zavedati, koliko hvaležnosti lahko vsak dan izkažem na zavedni ravni, sem začela ceniti malenkosti v življenju, velikih stvari pa niti ne želim več, ali vsaj ne tako, kot bi to želela pred leti. A veste, kakega okusa je star kruh, ko ste kak dan, dva ali celo več bili zavestno brez hrane? Se vam zdi čudaško, ni tako? Zakaj bi človek zavestno ne jedel, če pa je lačen? Lahko poskusite. Lahko si daste priložnost, da okusite sladkost hvaležnosti. Ker živimo v preobilnem potrošništvu, se naše osnove izgubljajo. Včasih je tudi banalna prizemljitev s postom lahko velika pomoč pri tem, da se zavedamo, kako nesamoumevna je rezina kruha.