Prejšnji konec tedna je Prekmurje dihalo v znamenju praznika, 105. obletnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Iz bele Ljubljane so v naše kraje pripotovali visoki gostje, da nam vsaj vsakih pet let, ko je na vrsti državna proslava, sporočijo in pokažejo, kako pomemben del Slovenije da je naše ljubo Prekmurje. Kaj reči o proslavi? Bila je lepa, dobra, takšna, ki se dotakne prekmurske duše. Vsi sodelujoči so svojo nalogo opravili izvrstno. Hkrati pa je bila takšna, da gre hitro mimo, torej brez večjih presežkov v primerjavi s kakšno prejšnjo. Ker očitno nobena proslava, povezana s prekmurskim praznikom, ne more miniti brez »vejlih vencov« in »zrejloga žita«. Da se razumemo, s pesmima ni prav nič narobe, sta pomemben in prepoznaven del našega kulturnega izročila. Ampak a so Prekmurje danes res še vedno samo ti venci in žito? Res lahko še zmeraj ponudimo le otožnost, melanholijo, sključene ženske z ruto na glavi, ki s srpom žanjejo pšenico in se ob praznikih in nedeljah oblečejo v »svetežnji gvant« in ob Muri zaplešejo šamarjanko? Prav taka namreč, se mi zdi, je predstava, ki jo imajo o nas v beli Ljubljani, pa tudi sami to podobo še krepimo z venomer istim izborom pesmi na tovrstnih dogodkih in tudi v raznih filmih o Prekmurju. Pa najsi bodo različice pesmi še tako moderne in drugačne.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V bitki s Horvathom glede nezdružljivosti funkcij tokrat sodna zmaga za KPK
Upravno sodišče je zavrnilo tožbo poslanca madžarske narodne skupnosti Ferenca Horvatha zoper opozorilo, s katerim je KPK ugotovila nezdružljivost poslanske funkcije z dejavnostjo zastopanja v Pomurski madžarski samoupravni narodni skupnosti. Zanimivo pa je, da je glede podobnega primera predlani isto sodišče presodilo Horvathu v korist.
Posledica te podobe, ki jo »prodajamo«, je, da mora recimo moj oče v službi v Mariboru razlagati, da pri nas že imamo elektriko in asfaltirane ceste, da moja sestra v Ljubljani vztrajno pojasnjuje, da ne govorimo vsi Prekmurci madžarsko in da ne jemo zgolj prekmurske gibanice (pri nas je pravzaprav še nismo nikoli spekli in je verjetno tudi ne bomo, pa zaradi tega nismo nič manj zavedni Prekmurci). Bil bi že čas, da enkrat končno presežemo to tipično podobo iz davnin in pokažemo tudi kaj novega, svežega, nekaj, kar je Prekmurje danes. Delno nam je to na proslavi že uspelo, s tem merim na točko Mateja Končana Kleemarja in na izbor poezije mladega Denisa Škofiča. Bi torej ne mogla biti celotna proslava taka, v duhu mladega, svežega, drugačnega?
Še ena stvar je, ki je tako tipična, ko je govor o Prekmurju – zmeraj se zdi, da je Prekmurje samo Dolinsko in Ravensko. In kje smo mi, Goričanci? Ne, pri nas ne teče Mura, nimamo broda, ne opevamo ravnic. (Ja, imamo pa štorklje). Na promocijskih videoposnetkih pa venomer vidimo samo Muro, ravna polja, Expano, pa morda še Vinarium in tu se bolj ali manj konča. Da ne bom krivična – včasih, a redko, se kje pojavi grad Grad … Če že sprejmemo to neko tipično podobo Prekmurja – morda bi kdaj za spremembo omenili naš najvišji vrh, Sotinski breg, pa izvir slatine v Nuskovi, Dajčev mlin in oljarno, skulpturo balona v Ženavljah. Namesto soboške gramoznice pokažite enkrat Ledavsko jezero, spomenik na tromeji v Trdkovi, že redko videne »plastiče« na njivah v Martinju, namesto Expana pa recimo Vulkanijo pri Gradu, namesto ravnih polj pokažite naše lepe griče! Tudi to je Prekmurje.
Resnica je sicer taka, da smo si za to, da smo malo odrinjeni in pozabljeni, Goričanci v veliki meri krivi sami. Nedavno sem na nekem občinskem prazniku (sicer na desnem bregu Mure) poslušala govore o tem, kako pomembna je skupnost in kako težko jo je ustvariti, jo ohranjati. Da tega občutka, občutka skupnosti, ne more kupiti denar, temveč je za to potreben trud, delo posameznikov, ki znajo interese skupnosti postaviti pred interese posameznika. Tega občutka, za skupnost namreč, pa nam žal na Goričkem zelo primanjkuje. To je nekaj, kar lahko zavidamo prenekateri vasi ali občini na ravnici. Seveda v mnogih goričkih občinah delujejo razna društva, ki se trudijo po svojih najboljših močeh, da se v kraju dogaja, da kraj živi. So pa tudi takšne občine, kjer se praktično nihče ne zgane, ne staro ne mlado. Takšne občine živijo svoj vsakdan brez dodane vrednosti, brez neke kulturne obogatitve, ki bi povezala njene prebivalce in je nujna za krepitev duha skupnosti. So tudi take občine, kjer na videz vse zelo odlično funkcionira, dogodkov je kar nekaj, imajo pa drugo težavo – nimajo obiska. Kako, si predstavljate, naj vas ali skupnost živi, če ne obiščete niti enega dogodka? Po navadi ti isti ljudje potem še tarnajo, da se nič ne dogaja … Pa tudi nekateri posamezniki, turistični in drugi ponudniki storitev in izdelkov, bi si raje odrezali roko kot pa obiskovalcu ali turistu priporočili obisk sokrajana, ki se prav tako kot oni z nečim ukvarja in od tega živi. Bog ne daj, da bi sosed kaj zaslužil! Važno je gledati samo na svojo korist, kajne?
Skrajni čas je, da torej nekaj storimo v smeri, da naše skupnosti ne izumrejo. Kdove, morda bomo potem na kakšni prihodnji državni proslavi ob prekmurskem prazniku Goričanci tisti, ki bomo držali rdečo nit programa. Namesto vencev in žita se bo takrat morda pela Gorička roužica. Ni ravno sodobna pesem, je pa gotovo nekaj – drugačnega.
