Zadnje dni je v Sloveniji spet čutiti nekaj več domoljubja kot sicer, za kar je zaslužna uvrstitev slovenske nogometne reprezentance na evropsko prvenstvo po 24 letih. Evforija je zajela mlado in staro, trgovine ponujajo razne navijaške artikle, množice se valijo v Nemčijo, tisti, ki so ali bodo ostali doma, pa marsikateri večer kljub prijetnemu vremenu, ki vabi v naravo, preživijo pred zasloni. Prijetni so ti dnevi, ko nas šport poveže. Ker ko ugasnejo luči na igriščih, pri marsikom ugasne tudi velik del tega navdušenja nad rodno grudo. Vrne se tisto staro bentenje nad vsem, kar je menda narobe v tej državi, seveda z dodatkom, kako je povsod drugod mnogo bolje. Za Slovenca je sosedova trava pač vedno bolj zelena, četudi se po triizmenski tlaki pri tujem gospodarju vrne domov izmozgan.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Alzheimerjeva bolezen: Za skrb za dobro zdravje možganov ni nikoli prezgodaj in tudi ne prepozno
September je svetovni mesec Alzheimerjeve bolezni, ki letos poteka pod sloganom Čas za ukrepanje proti demenci, čas za ukrepanje proti Alzheimerjevi bolezni.
Na drugi strani (ali pa morda celo na isti, vendar v drugih kontekstih) je skupina ljudi, ki se tujega brani kot hudič križa. V resnici niso toliko domoljubni, kot so proti vsemu in vsem, kar pride od drugod. Vedno znova se zgrozim ob tem, ko slišim posameznike, ki v eno tulijo, kako so recimo proti migrantom, ker nam ti jemljejo, kar je naše, beri: naš denar. Še največja ironija je, ko se proti migrantom izrekajo tisti, ki so sami (dnevni) migranti.
Sama nisem na nobeni od teh straneh, ampak sem na strani, ki čuti narodno pripadnost v smislu ponosa na vse, kar smo ustvarili kot narod. Morda je za to »kriva« tudi poklicna deformacija, vendar se mi vedno znova zdi imenitno zgodovinsko dejstvo, da smo se kot narod obdržali zaradi kulture in jezika. Do zadnjega gojim posebno spoštovanje, tako do knjižnega jezika kot do našega narečja. Zdi se mi imenitno in končno že nujno, da naš jezik dobiva enakovredni položaj tudi na digitalnih platformah.
Na drugi strani so tisti, ki bi materni jezik (in še kaj maternega) prodali za drobiž ali preprosto zavrgli, da bi bili bolj svetovljanski. Ali bogve kaj. Dejansko obstajajo ljudje, ki so ob novici, da bo Apple ustvaril operacijski sistem na svojih napravah v slovenščini, če se navežem na enega od prejšnjih stavkov, dejali, da to ni potrebno in da z angleščino itak prideš povsod. Je to sploh vredno dodatnega komentarja?
Pred dnevi sem se pogovarjala z znanko, ki živi v kraju blizu Pomurja. Beseda je nanesla na to in ono, v duhu sodelovanja Slovenije na evropskem prvenstvu pa sva prišli tudi do teme narodne pripadnosti in domoljubja. Povedala mi je za primer, kako so v vrtcu v njenem domačem kraju v eno od skupin sprejeli dečka iz tujine, ki je drugačne veroizpovedi, kot je večina slovenskega prebivalstva, torej krščanske. V duhu inkluzije, tj. vključevanja, so se na ravni celotnega vrtca odločili, da odslej ne bodo praznovali ali omenjali božiča in velike noči, ker njegova družina tega pač ne praznuje.
Dejstvo je, da veliko posameznikov v Sloveniji ni vernih ali pa so »šunka katoliki«, kot sem nekje zasledila izraz, kar pomeni, da gredo v cerkev samo ob praznikih, in še to bolj iz navade kot vere. O tem ne sodim, ker tudi sama nisem najboljši zgled v tem smislu. Je pa nesporno dejstvo, da naša slovenska in navsezadnje tudi evropska kulturna zgodovina temeljita na krščanstvu, pa naj nam bo to všeč ali ne. Neke osnove, kaj je na primer bistvo krščanstva in kaj posamezni prazniki pomenijo ter kakšni so običaji, ki jih ob teh praznikih imamo v naši kulturi, spadajo v osnovno in potrebno znanje tudi največjih ateistov. Brez poznavanja teh osnov ne moreš poznati in razumeti svoje zgodovine, navsezadnje pa so nekateri cerkveni prazniki tudi dela prosti dnevi v državi. Če že ne iz drugega razloga, se mi zdi vsaj iz tega zadnjega, da smo torej tistih nekaj dni na leto lepo doma, nujno, da spoštujemo praznike ter tudi običaje, ki so povezani z njimi. Pa pri tem ne mislim samo na praznike, povezane z vero, enako bi moralo veljati recimo za pust. Slovenci imamo ob pustu pač svoje običaje, svoje prepoznavne maske in dogodke. Naj dodam, da mi je neki bodoči župnik nekoč zabrusil, da je to poganski praznik in ga kristjani ne bi smeli slaviti, ampak to je že druga zgodba ... Mar torej ni ta kulturna tradicija, ki se je stoletja izoblikovala in o kateri pričajo ustni in pisni viri, nekaj, kar bi morali kot narod negovati? Ne zaradi vere, ampak zaradi tega, ker smo Slovenci.
Naj na tem mestu dodam, da kolikor na eni strani spoštujem svojo narodnost, spoštujem tudi vse druge narode. Sem med prvimi, ki se strinja, da si vsak zasluži svoje mesto pod soncem, da moramo sprejeti tiste, ki v svoji domovini iz različnih razlogov ne morejo živeti mirnega življenja, želela bi si celo, da bi tudi tukaj, v naši državi, imeli možnost, da negujejo svoj jezik in prek društvenih dejavnosti svojo kulturo. Vse te možnosti imajo praktično povsod po svetu naši izseljenci in zdomci, kar je edino prav. A ob tem je nujno, da spoštujemo in tudi živimo kulturo naroda, kjer bivamo – mi v Avstriji, Nemčiji, Ameriki, Argentini in še kje, tisti, ki pridejo k nam, pa našo kulturo. Ne uklanjajmo se zato vsakemu in ne teptajmo tega, kar smo in kar je naša bit. Namesto da »tajimo« praznike, slavimo še kakšnega drugega.