vestnik

(KOLUMNA) Skrito žarišče poguma

Ines Baler, 13. 10. 2019
Vestnik.si
Serija Žarišče
Popularno

Na enem od televizijskih kanalov so v minulem mesecu predvajali serijo Žarišče (v izvirniku The Hot Zone), ki je prikazovala pojav virusa ebole na ameriških tleh. Posneta je bila po resničnih dogodkih, po istoimenski knjigi Richarda Prestona. V glavni vlogi so bili pogumni znanstveniki, ki so tvegali svoja življenja za obvarovanje človeštva. Podpolkovnica Nancy Jaax in njena ekipa so se borili proti političnim veljakom in raznim institucijam, da so dokazali svoj prav, dosegli preventivno zaščito prebivalcev in preprečili širjenje virusa, smrtnost zaradi katerega je kar 90-odstotna.

Ne šteje vedno le opravljeno delo, mnogo večji kazalec velikosti človeka je njegov odnos do sočloveka.

Po Černobilu gre spet za serijo, ki je gledalcem ponudila vpogled v zgodovinske dogodke, obenem pa jim dala možnost, da pridobijo dodatno znanje. Posneta je bila tako, da sta se izmenjevali sedanjost in preteklost. Odkritje in raziskovanje bolezni na ameriških tleh leta 1989 in iskanje simptomov ter raziskovanje ebole pri domačinih v Zairu v Afriki, torej v žarišču bolezni, devet let prej. Jaaxova, ki jo je igrala Julianna Margulies, v seriji odkrije pojav ebole pri opicah v laboratoriju Reston in s svojo ekipo tvega življenje, ko evtanazirajo in jemljejo vzorce tkiva večjega števila primatov. Ne samo zaradi okuženosti, pač pa že zaradi verjetnosti za obolevnost. In že ena samcata napaka bi lahko bila usodna. Ni bilo namreč natančno znano, na kakšne načine se virus širi. Celotno dogajanje je seveda potekalo v strogi tajnosti, kajti vodstvi mesta Washington in inštituta za varovanje zdravja zaradi preprečitve splošne panike nista hoteli, da se kar koli razve. Ko je ekipa znanstvenikov in veterinarjev opravila tvegano, zahtevno in nevarno nalogo v Restonu, jim je Jaaxova položila na srce, naj so ponosni nase. »Nihče ne bo vedel, kaj ste naredili, le vi sami,« je dejala.


Po zadnjem delu od šestih se je zgodba lepo zaokrožila z dokumentarnim filmom, ki je prikazoval ozadje serije. Orisal je razvoj virusa ebole, pokazal nekaj zgodb ljudi, ki so jo preboleli, in predstavil medicinsko osebje, znanstvenike in prostovoljce, ki so zapustili varno okolje in se odpravili med ogrožene ljudi. Vse z namenom, da pomagajo. Pomoč sočloveku je bila glavna tema zadnjih tednov tudi v Sloveniji. Z njo pa še empatija, ki se je pokazala, ko je bilo v tednu dni za zdravljenje 19-mesečnega Krisa zbranih več kot tri milijone evrov. Bolj kot posamezniki je bila tu pomembna skupnost, ki je znala stopiti skupaj in spet pokazati pravo, človeško plat družbe. Ampak ne v celoti. Zgodilo se je tudi podlo dejanje, ko se je izkazalo, da si je predsednica društva, ki je tudi zbiralo dobrodelne prispevke za pomoč otrokom, »izposodila« denar, najmlajše pa s tem prikrajšala za hitrejšo pot do zdravljenja.


Naj še enkrat ponovim, kar je bilo izrečeno ob koncu serije, »nihče ne bo vedel, kaj ste naredili, le vi sami«. Tudi v življenju je velikokrat tako, da trud, ki ga vložiš za neki dosežek, opazi le malokdo, drugi pa ga ne ali ga enostavno nočejo. Iz različnih razlogov. Pomembna jim je lastna hvala, lasten uspeh, so lastniki prevelikega ega in težko prenašajo uspeh kogar koli drugega. In če nas ne znajo ceniti drugi, je še toliko pomembneje, da znamo svoje delo in pomen vrednotiti sami. Seveda z zdravo mero samokritike in ponižnosti. Pri vsem skupaj pa seveda ne smemo pozabiti na to, da ne šteje vedno le opravljeno delo, mnogo večji kazalec velikosti človeka je njegov odnos do sočloveka. Kajti ne pomaga veliko, če si nadvse uspešen, pa nimaš ob sebi iskrenih ljudi, ki bi te cenili zaradi tega, kar si, in ne zaradi tega, kar imaš. 

Ne šteje vedno le opravljeno delo, mnogo večji kazalec velikosti človeka je njegov odnos do sočloveka.

žarišče kolumna Vestnik
Kaj zdaj berejo drugi