Novembra smo na šolah zaznamovali dan slovenske hrane, osrednji dogodek je bil tradicionalni slovenski zajtrk. Ta dan nekoliko več razmišljamo o hrani na splošno, pomenu samooskrbe, kratkih verigah, pravilnem prehranjevanju, pa tudi o velikih količinah zavržene hrane.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Kmetovalec ugnal državo in bo zaradi vran dobil odškodnino
Sodišče se je oprlo na podatek, da tožnik ni vedel, da ptiči na območju njegove njive povzročajo škodo. Državno odvetništvo ne izključuje spremembe zakonodaje.
V zadnjem času so aktualne razprave o šolski prehrani. Nekateri pravijo, da so otroci v šoli lačni, prihajajo pobude nevladnih organizacij za brezplačna kosila za vse, ki zvenijo zelo lepo, pridružijo se jim politiki, a v mnogih primerih gre zgolj za populizem. Kdor ima s šolo in šolsko prehrano neposreden stik, si ustvari svojo sliko. Strinjam se, da je način dodeljevanja subvencij, kot ga imamo, vprašljiv. Te že pripadajo socialno najšibkejšim, kar je prav, poleg tega pa pogosto tudi nekaterim, ki svoje otroke v šolo pripeljejo z najnovejšimi avtomobili in na splošno živijo na veliki nogi. Brez subvencije pa pogosto ostajajo družine s povprečnimi plačami, ki svojih dohodkov ne morejo skriti. Brezplačno kosilo za vse bi ta problem rešilo. Mnogi starši, ki do subvencije niso upravičeni, svojim otrokom kosila ne naročijo, saj je mesečno to precejšen strošek, še posebej če sta v šoli dva otroka. Staršem, ki kosilo plačajo, ni vseeno, ali otrok v šoli obrok poje ali ta skoraj v celoti roma v biološke odpadke. Ko te udari po žepu, dvakrat razmisliš. Nasprotno od tega je mnogim staršem, ki jim vse plača država, popolnoma vseeno, ali otrok kosilo poje ali ne. Tega niti ne sprašujejo, saj so mnenja, da če jim nekaj pripada, to pač morajo dobiti, pa tudi če gre na koncu v koš. Nekatere otroke je pri kosilu veselje gledati, saj je njihov krožnik na koncu prazen in skorajda čist. Spet drugi jedo samo nekaj izbranih jedi, nad preostalim vihajo nos. Vedno več je otrok, ki se juh in toplih kuhanih jedi sploh ne dotaknejo, saj očitno mame doma ne kuhajo in so vajeni samo na hrano iz hladilnika. V šolah se je treba držati priporočil, hrana mora biti raznovrstna, slediti mora smernicam zdravega prehranjevanja, kar pa mnogim ni všeč, zato se nad jedilniki ves čas pritožujejo.
Obstaja pa še druga težava. Kdor pozna osnovnošolske zakone in pravilnike, ve, da je normativ za kuharje v osnovnih šolah katastrofalen. Ko sem začela prvi mandat ravnateljice, sem najprej mislila, da pravilnika ne razumem prav, saj sem po ministrski formuli izračunala, da naši šoli vsega skupaj pripada zgolj 36 odstotkov enega delovnega mesta kuharja, o drugih delovnih mestih sploh ni govora. V normativ se štejejo samo malice učencev, kosila se ne upoštevajo. Ko sem vsa razburjena poklicala na ministrstvo, so mi razložili, da tako pač je, da je šola dolžna pripravljati malice, kosil pa ni dolžna zagotavljati. Predlog Kosila za vse torej ni tako samoumeven, kot se zdi na prvi pogled. Nekaterim šolam z dodatnimi nujno potrebnimi zaposlitvami na pomoč priskoči občina, druge delovno silo plačujejo iz tržne dejavnosti, če delavce sploh dobijo, saj za minimalno plačo nihče več noče delati.
Število subvencij je v zadnjih letih naraslo, s tem je naraslo število kosil. Nekatere šole imamo dovolj prostora, nekatere imajo že zdaj obroke v izmenah. Problema smo se, tako kot pogosto, lotili na koncu, namesto da bi začeli pri izvoru. Z gotovostjo lahko trdim, da otroci, ki niso izbirčni, na naši šoli niso lačni. Prepričana sem, da bi se z mano strinjala večina stanovskih kolegov. Vse, kar ostane od malice, se nastavi v jedilnici in vsak, ki je lačen, si lahko vzame. Na razpolago je tudi sadje. Po kosilu otroci lahko dobijo »repete«, če seveda ostane dovolj. Ko so dunajski zrezki, je ostankov malo. Ko je enolončnica, je ostankov veliko. A dunajski zrezki ne morejo biti vsak dan. Na splošno ugotavljamo, da je zavržene hrane preveč. Po radiu sem slišala, da v Sloveniji na prebivalca letno zavržemo 68 kilogramov hrane. To je ogromno, saj ponekod po svetu ljudje umirajo od lakote. Brezplačno kosilo za vse te problematike ne bi rešilo, kvečjemu bi jo poslabšalo. Mislim, da smo glede socialne politike in šolske prehrane daleč pred sosednjimi in mnogimi razvitimi evropskimi državami, kjer si otroci malico nosijo s sabo. Ne rečem, da je tako prav, a v človeški naravi je, da tistega, kar dobimo zastonj, ne znamo ceniti. Naše babice so kruh pokrižale, preden so ga razrezale in dale na mizo. Zdaj ga velikokrat najdemo v smeteh. Nekdo na drugem koncu sveta bi se ob tem razjokal.
Ne gre za to, da bi šole nasprotovale brezplačnim kosilom za vse. A zavedati se je treba, da gre za kompleksen problem, za rešitev katerega niso dovolj le všečne poteze, vsem na očeh, o tistem, česar širša javnost ne vidi, pa nihče ne govori. Upam, da bodo odločevalci pred sabo imeli širšo sliko in ne bodo neke odločitve sprejeli zgolj zato, da jim bo prinesla nekaj političnih točk.