Koronavirus, ki kroji naša življenja že vse od sredine marca, nas je ponovno postavil na realna tla. Če smo v začetku poletnih mesecev lahko vsaj za trohico odmislili vse omejevanje in zapiranje, ki smo ga bili deležni v prvem valu, nas je drugi udaril enako ali še močneje kot prvi. Vse skupaj postaja zelo kruto. Zaradi števila okužb, ki naraščajo vsak dan, in zaradi že skoraj neobvladljivih razmer v bolnišnicah je javno življenje ponovno povsem omejeno. Prvič, odkar imamo samostojno državo, smo priča tudi policijski uri oziroma prepovedi gibanja v nočnem času, kar si verjetno nihče od nas ni predstavljal, da bo kdaj doživel.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
Vse to omejevanje in dogajanje okrog koronavirusa, ki se zdi kot vojno stanje, marsikomu že preseda. Ukrepi, restrikcije in navodila se spreminjajo iz dneva v dan in jim je včasih kar težko slediti. Priznam, tudi meni vsa stvar že preseda. V današnjem času, ko imamo tako rekoč svet na dlani in ko nam je omogočeno doživeti in spoznati skorajda vse, kar si zamislimo, je težko biti tako omejevan. Težko je namreč doumeti, da nam virus, za katerega človeštvo prej verjetno še slišalo ni, kar naenkrat krati svobodo, ki smo jo doslej imeli za samoumevno. Pa pri tem ne mislim zgolj na svobodo gibanja, potovanja, druženja ter normalnega opravljanja vsakodnevnih pomembnih ali manj pomembnih opravil. Mislim predvsem na svobodo pristnih medčloveških stikov, dotikov, objemov, ki so nam zaradi bolezni dobesedno odvzeti. Morda se res sliši malenkostno, vendar imajo te stvari v življenju vseh posameznikov posebno težo in močan vpliv. Samo pomislimo na najmlajše. Kako pomembne so zanje kretnje, obrazna mimika, objemi prijateljev, staršev, vzgojiteljev in učiteljev. Na ta način se učijo za življenje, vendar jim sedaj zaščitne maske in varnostna razdalja vse to odvzemajo. Pomislimo tudi na ostarele in bolne, ki že prej morda niso mogli nikamor, vendar pa so jih lahko obiskali njihovi družinski člani, sorodniki, sosedje. Sedaj tudi teh stikov ni in le vprašamo se lahko, kolikšna je stiska teh ljudi. Lažje je, če nisi sam, če vse te situacije ne preživljaš zaprt med štirimi stenami v samoti. Ne glede na to, ali si v cvetu mladosti ali v modri starosti. Vendar nimajo vsi te sreče, da bi bili v teh za posameznika predvsem mentalno težkih trenutkih obdani z družinskimi člani in skupaj z njimi vsaj skozi pogovor reševali težave. Sama to srečo imam in sem zanjo neskončno hvaležna.
Z družino smo se, odkar pomnim, vedno veliko pogovarjali. Reševali smo težave, obujali spomine ali zgolj kramljali o stvareh, ki so se nam zgodile. V teh koronačasih se pogovarjamo še več, saj preživimo še več časa skupaj. Pogovarjamo se o stvareh, ki pestijo katerega od družinskih članov, o vsakodnevnem dogajanju, pa tudi o takšnih stvareh, ki smo jim morda prej namenili manj pozornosti. Zaradi tega nam je vsem nekoliko lažje. Prav tako lahko še vedno opravljamo svoje delo in se vsaj zaradi tega tu in tam kljub ukrepom izmuznemo iz domače okolice. Če kljub vsemu kdaj nergamo in smo zaradi tega sitni, je po navadi mama tista, ki nam zažuga, naj pomislimo na bolne, osamljene in ostarele, ki se v teh časih sami spopadajo s stiskami. Vsak od nas verjetno to premalokrat stori. Čeprav nam je to leto hočeš nočeš življenja postavilo na glavo, smo lahko srečni in hvaležni, da imamo komu nergati. Veliko jih namreč te stiske iz takšnih ali drugačnih razlogov ne bo uspešno prebrodilo.