V tem trenutku imam na svojem spletnem brskalniku odprtih 48 zavihkov. Kmalu jih bo zraven še vsaj 10, zagotovo pa ne manj. Če vam to zveni vsaj malo znano, je to zato, ker nas ima veliko število uporabnikov medmrežja težave z zapiranjem zavihkov. S to tematiko se je ukvarjala tudi nova raziskava na Carnegie Mellon University in pokazala, da je imelo 55 odstotkov sodelujočih težave z zapiranjem zavihkov, pa ne zato, ker ne bi našli drobnega »x« za zapiranje, temveč zato, ker zavihek vsebuje še neprebrano vsebino, za katero mislimo, da jo bomo morda še rabili ali bi nam utegnila biti zanimiva. Tretjina sodelujočih v raziskavi je takoj prepoznala svojo težavo s kopičenjem zavihkov, četrtina njih pa dognala, da jim nezapiranje starih zavihkov ob nenehnem odpiranju novih povzroča počasnejše delovanje računalnikov in včasih celo »zrušenje« brskalnika če ne celotnega sistema, kar neizbežno pomeni nujen ponovni zagon računalnika. Zadnje je nekaterim bilo celo v uteho, saj so s tem dejanjem bili primorani sprejeti neke vrste bankrot zavihkov v utvari, da si kaj takega v prihodnje več ne bodo dopustili.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(OBIČAJI OB ROJSTVU OTROKA) "Torjenje" včasih sramota, danes radi pretiravamo
Rojstvo je eden od najpomembnejših mejnikov v življenju posameznika. Rojstvo otrok so že od nekdaj spremljali različni običaji, nekateri so ohranjeni še danes, pa tudi različna verovanja, povezana s prihodom na svet.
Zgodovina sodobnih spletnih brskalnikov z možnostjo zavihkov sega že v konec prejšnjega tisočletja, splošno pa se je ta način spletnega brskanja prijel leta 2002 z večini poznanim brskalnikom Mozilla (sedaj Firefox) in nato z ostalimi brskalniki, ki so sledili. Tak način brskanja je predstavljal veliko olajšanje pri raziskovanju nenehno razraščajočega se spleta. Z zavihki lahko vidimo več interneta hkrati. Omogočajo nam različna iskanja na isto temo, ne da bi na razpotju izgubili bistvene podatke. Lahko si privoščimo, da zaidemo z neke teme drugam in nam pri tem služijo kot nekakšni smerokazi, kje vse smo bili, da se lahko zlahka kadar koli spet vrnemo nazaj. Lahko smo kot infonavtična Janko in Metka, ki po gozdu spuščata drobtinice kruha, da bi našla pot nazaj, vendar brez bojazni, da bi nam jih ptički vmes pozobali, kajti naš sodobni brskalnik poskrbi za to, da se prav noben zavihek ne izgubi, tudi če ga po pomoti zapremo. Še več, večina sodobnih brskalnikov ponuja tudi združevanje zavihkov v skupine, kar nam omogoča, da imamo lahko zajeten kup zavihkov na neko temo zaprtih v predalu in s tem dosti boljši pregled nad še več zavihki.
Opažam, da ima ogromno uporabnikov računalnikov v sodobnem času prekomernega pretoka informacij težave z digitalnim kopičenjem, pa naj si gre za shranjevanje glasbe, filmov, fotografij ali s kar splošnim shranjevanjem datotek pri vsakodnevni uporabi. Zadnje se najpogosteje znajdejo na namizju računalnika, ki mnogim predstavlja najbolj prikladno mesto za shranjevanje, saj so potem nekako vedno tam in jim ni treba kopati po mapah, da jih najdejo. Takšen način shranjevanja je precej slaba navada, pa ne samo zaradi nepreglednosti datotek, ki so v skrajnih primerih naložene že kar ena čez drugo, temveč tudi zaradi same varnosti. Če se recimo v operacijskem sistemu nekaj zalomi in ga je zaradi tega treba vrniti na zadnjo delujočo varnostno kopijo, bomo po privzetih nastavitvah izgubili vse, kar smo od takrat shranili na namizju, medtem ko ostanejo mape, kjer so dokumenti, slike in drugo, nedotaknjene.
Zanimivo je, kako pogosto čas posvetimo urejanju svojega fizičnega prostora, pozabimo pa na digitalni prostor, ki je prav tako pomemben pri našem vsakdanjem delu na računalniku. Podobne težave se pojavljajo tudi pri (ne)urejanju e-poštnih predalov, ki se čez čas zabašejo do konca in potem traja celo večnost, da izbrišemo staro, nepotrebno pošto, nakopičeno skozi vsa leta brezbrižnega hranjenja. Če bi hoteli vso pošto napolnjenega gmailovega predala hraniti nekje v fizični obliki, bi po izračunih vrlega ChatGPT naneslo na približno 21 metrov visok kup natisnjenih papirjev formata A4, kar je nekje višina 7-nadstropne stanovanjske stavbe, za proizvodnjo tolikšnega števila papirja pa bi morali posekati okoli 21 dreves.
V svetu, kjer imamo na razpolago na videz neomejeno digitalnega prostora in neskončno količino informacij, je digitalno kopičenje stvari postalo naš novi najljubši hobi. Zdi se, da smo postali sodobni digitalni zbiralci, ki ne lovimo več metuljev ali zbiramo znamk, temveč datoteke. Naše digitalne naprave so preplavili pravi muzeji, polni digitalnih artefaktov, ki jih morda nikoli več ne bomo odprli. Ampak morda je prav v tem kaosu neka skrita lepota. Kdo ve, morda bodo čez tisoč let arheologi prihodnosti odkrili naše digitalne ostanke in se čudili, zakaj smo shranili deset različnih kopij istega memeja ali zakaj imamo shranjen celoten arhiv elektronske pošte iz leta 2003. Morda bodo ugotovili, da smo živeli v času, ko je bilo zbiranje digitalnih spominov naš način ohranjanja zgodovine – pa čeprav je to prej zgodovina domačih ljubljenčkov v zabavnih kostumih. Do takrat pa lahko nadaljujemo z našim digitalnim kopičenjem, uživamo v neskončnih možnostih shranjevanja in si obljubimo, da bomo nekega dne – nekega dne resnično – pospravili svoje digitalno podstrešje. Konec koncev, če nas digitalno kopičenje kaj uči, je to, da je včasih tudi v neredu moč najti nekaj dragocenega. In če nič drugega, imamo vsaj dovolj materiala za izgovor, zakaj še nismo uredili tiste mape »razno«.