V času epidemije sem, in sicer večkrat, to pravilo gladko prekršil. Recimo z zapisom o tistem najboljšem dnevu s covidom-19, ki je bil kot neki opis dveh delovnih akcij, opravljenih s prijatelji v tistih res mračnih časih. Danes, dobra štiri leta od začetka epidemije, ko spet štejejo le profiti, dodane vrednosti na slehernem koraku in vsepovsod so le poročila o tem, kolikšna je količina blaga z orožjem na svetovnem trgu, si bom spet dovolil malo drugačno kolumno. Pravzaprav dnevnik.
Mesec maj je moj mesec. Začelo se je prvi četrtek v mesecu, ko smo v domači vasi pripravili nogometni turnir v spomin na Borisa, mojstra nogometne igre, ki je v drugi polovici devetdesetih iz nas, takrat še golobradih mulcev, zgradil temelje ekipe v malem nogometu, ki še danes žanje uspehe. V kopici znanih obrazov, ki jih že nekaj časa nisem videl, sta manjkala le Robi in Saša. Res škoda. Z njima bi ob vseh spominih prav gotovo kakšno rekli o tem, kako smo marca 1997 končali na naslovnici revije Mladina pod transparentom Peterka Airways, ko je ta skakalni velikan kot prvi Slovenec osvojil veliki kristalni globus. Spomin na turnir nosim sicer še danes v obliki manj udarjajočih prstov leve roke po tipkovnici, kar je posledica padca na ramo med poskusom branjenja enega od številnih udarcev, ki jih je proti našim vratom poslalo zmagovalno moštvo turnirja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Preleti žerjavov) Prvi so jih opazili na Cvenu
Jesenska selitev bo trajala do konca decembra, tako da še imamo možnost, da jih zagledamo.
Nadaljevalo se je z drugo soboto v mesecu, ko sem v lokalu (o tem lokalu sem že pisal, to je ta, ki so ga želeli oropati) tamkajšnjo družbo pogostil z zajtrkom. Obloženemu pultu se je reklo preprosto »nekaj iz hleva, nekaj z vrta«. Ura je hitro minila, beseda je nanesla na vse mogoče, druženje je bilo res prav pristno. Prišel je tudi Tilen, v družbi znan kot mojster javnih razpisov, s katerim sva se družila še dva dni kasneje. To je bilo v ponedeljek na že tradicionalni krvodajalski akciji. Tokrat sem jo opravil skupaj s Tomažem, še enim Robijem, Francem in prijateljem, ki ga v družbi kličemo Bergdoktor (o njem sem tudi že pisal, saj ima vendar svojo tablo na stadionu v Fazaneriji). Enota transfuzijskega oddelka na čelu z Danijem nas je spet sprejela v imenitnem vzdušju, tako kot zmeraj doslej. Tiste pol ure časa za darovanje krvi se je razvleklo v polno uro. Prijetno moštvo, s katerim se srečamo spet že – avgusta. Povrh vsega pa v bolnišnični jedilnici zaradi poznanstva vedno dobimo večje porcije, kot so sicer.
Z Bergdoktorjem in Robijem (da, o njem sem prav tako že pisal, to je ta mojster z aparati za pivo, ki mu v pozdrav, ko se pelje v zelenem avtu, trobijo celo strojevodje vlakov) seveda nismo manjkali niti na Murini tekmi in nouči. V drugem polčasu se nam je pridružil najboljši nogometaš med tesarji in najboljši tesar med nogometaši (seveda sem tudi o njem že pisal). Mi smo tisto soboto klubu iz Fazanerije na zadnji ligaški tekmi dali svoje. Kot vedno. O podobi moštva Mure pa ne bom razpravljal, da ne bom koga užalil. O nouči le tole: fotografijo z Magnificom sem za energično družbo deklet s pomočjo Iztoka naposled uredil.
Danes, upam (do sedaj, ko to pišem, namreč tega še nisem vedel), se bom srečal s prvim Robijem iz zapisanega. Izjemen človek, izjemen prijatelj. Enkrat na mesec se poskušava uskladiti za termin, ko greva nekaj popit in pojest. Debata takrat leti na vse strani, danes, če nama se je uspelo srečati, bova gotovo kakšno rekla tudi o strmoglavljenju helikopterja z iranskim predsednikom na krovu. Ali je bilo pilotu zrakoplova res ime Eli Copter? No, to o imenu pilota je šala, to, da bi nekdo lahko slabe vremenske razmere izkoristil za to, da je prikril atentat, pa ni več šala.
To soboto, to je dan, ko se je v prejšnji državi slavil prav poseben dan, moram še do enega Borisa. Ta je mojster časopisne besede, ki je dlje časa živel v dveh državah – velesilah in od tam poročal, danes pa živi na Goričkem. To bo še eno posebno srečanje, sproščujoče. V maju mi morda tako le ne bo uspelo »preko Mure, preko Drave« do prijatelja Draga, ki sem ga spoznal v študentskih časih. A moram ga ujeti v štajerski prestolnici, še preden z družino v avtodomu odbrzi v Nemčijo na vse tri tekme Slovenije v skupinskem delu. Prav on je namreč bil tisti, ki je, ko smo se poslavljali eden od drugega iz druščine, s katero smo bili kot rit in hlače v študentskem domu za Bežigradom, rekel to, česar se še danes poskušam držati: »Madžar, čas v prihodnje nam zagotovo več nikoli ne bo dopuščal, da bomo toliko skupaj, kot smo bili tukaj skupaj. A takrat, ko se bomo srečali, tudi če bo to le enkrat na leto, vem, da se bomo imeli vedno dobro in lepo. In to bo največ štelo v tem vrtoglavem svetu.«