Turizem. Magična beseda in dejavnost, ki naj bi bila hrbtenica tako imenovanega mehkega gospodarstva. Vsaka pomurska občina ima v svojih strateških dokumentih zapisan turizem, a si ga vsak predstavlja po svoje. Kakor daleč mu pač nese, povedano po domače. Dejstvo je, da na turističnem področju kot regija ne vemo, kaj želimo. Na eni strani imamo številne terme, ki prinesejo večino turističnega prihodka, na drugi strani pa številne razpršene ponudnike, ki lovijo vse, kar jim lahko pride pod roko. In tako ni dokumenta, pisanega ali nepisanega, ki bi levi in desni breg reke Mure enotno predstavljal navzven. Prekmurje in Prlekija se skupaj ne pojavljata kot zaokrožena enota. Predvsem ne nekemu širšemu trgu, kjer bi konkurirali drugim regijam.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Na vprašanje, kaj je profil naše regije, je odgovor hitro zelo jasen. Govorimo o neokrnjeni naravi, izjemni kulinariki, ki je zaradi kratke verige lahko hitro povezana s kmetijstvom, možnostih varnega kolesarjenja in tako naprej. Ko pogledamo nekoliko globlje, pa vidimo, da so to v veliko primerih bolj naše želje kot dejansko stanje. Pomurski turizem še vedno živi od termalnega gosta in avtobusov, ki prihajajo na ogled nekaterih standardnih znamenitosti. Že pri kolesarskih stezah, čeprav jih je kar veliko, vidimo, kje se končajo meje posamezne občine.
Pri kulinariki in povezavi s kmetijstvom se kaj hitro ustavimo pri jedi ali dveh in nadaljujemo s standardnimi meniji, vinska zgodba pa je zelo nedorečena. Nimamo neke vrste reprezentance, ki bi nas lahko predstavljala. Tako po sortah vina kot pridelovalcih. Pa poskusimo tukaj. Tradicija vinogradništva je značilna za vse nekdanje velike občine. Naj bo to izhodišče. Radgona in Radenci so od nekdaj poznani po tramincu in peninah. Kleinouškove penine se že konec devetnajstega stoletja omenjajo kot izjemno kakovostne in njegovo znanje, pridobljeno v Franciji, je bilo osnova tudi današnjemu delu. Na tem koncu imamo še eno izjemno priložnost, ki žal sliši na ime ranina. Ranine ne pozna nihče. Je pa v vsej svetovni vinski literaturi omenjena sorta bouvier, ki je nastala prav v Radgoni. To naj bi bila avtohtona sorta iz Radgone, ki je tudi del nekaterih drugih vin v drugih državah. Verjetno je ime Bouvier preveč buržoazno in ga je bilo treba potisniti v pozabo. Vendar tudi leksikon Jancis Robinson in Oxford Companion of Wine vesta, da je Clotar Bouvier leta 1900 »naredil sorto« bouvier v Hercegovščaku. Tega regijski turizem nima v zavesti.
Ljutomerčan ali »Echtes Luttenberger« je pred več kot sto leti veljal za edino vino poleg portovca, ki ga je možno izvažati prek oceana. Ljutomerski konec ima poleg tega še šipon, ki ima, lahko bi rekli, izjemen turistični potencial. Če se preselimo na levi breg Mure, so bile tukaj od nekdaj izjemne lege za rdeča vina. Frankinja, ki je po genskih analizah nemškega inštituta Julius Kuhn dobila potrdilo, da je avtohtona slovenska sorta, daje izjemne rezultate na Goričkem. Da to ni le naše domače mnenje, je dokaz ocena pred kratkim preminulega Stevena Spurrierja, ki je modro frankinjo iz kleti Marof uvrstil med deset vin, ki jih velja kupiti in hraniti, ker bodo pridobivala ceno in kakovost. Steven Spurrier ni kdor koli. Leta 1976 je bil vodja slovite sodbe v Parizu, »Judgement in Paris«, strokovne pokušine, na kateri so kalifornijska vina prvič v zgodovini premagala francoska. To je bil v zgodovini svetovnega vinarstva zelo velik korak k odkrivanju novih vinskih destinacij.
Potem imamo še slovit lendavski konec, za katerega tudi v strokovnih krogih velja, da ima izjemne lege za pridelavo belih vin. Lendava s svojimi več kot tisoč zidanicami je vsekakor lokacija, ki ima izjemen vinogradniški potencial, vendar gre spet za eno tisto naših zgodb, ki v tem delu niso integrirane v turistično zavest regije.
Če strnemo, vidimo, da imamo v regiji zelo zanimive vinske zgodbe, ki so še zelo oddaljene od tistega, čemur pravimo turistični produkt.
Turistični produkt, v katerega je integriran vinski profil, ki se ga zaveda tudi zadnji natakar. Ne glede na to, ali prideš v gostilno na Hotizi ali v TIC v termah, morajo imeti vsi enak pogled na to, kar imamo. In šele nato lahko začnemo govoriti tudi zunaj svojih meja, da bodo to razumeli potencialni gostje.
To je samo vinski del mozaika. Kje so še termalne vode z radensko na čelu, kje so naravne danosti, kje je srednji vek in prvi avtoportret v stenskem slikarstvu Johannesa Aquile, kdo ve, da se je svetovno znani Fritz Lang s filmom srečal pri Grossmannu v Ljutomeru, in kje je gastronomija. Vse to, kar govorimo, je od nekdaj. Verjetno smo od takrat tudi napredovali. To je osnova, na kateri lahko gradimo danes žive zgodbe. Za zdaj imamo težave, da na meni postavimo ajdovo zlejvanko, perece, bibe ali sir lokalnega sirarja. Prav zaradi tega bi veljalo narediti neke vrste turistični profil Prekmurja in Prlekije, da se bosta lahko enotno predstavljala v tujini kot celota.
Trenutno mečemo turistični denar v prazno, ker na ravni regije nismo naredili domače naloge in ugotovili, kaj je dejansko zanimivo za novega gosta, ki ga želimo. In imamo zelo veliko. S skupnim nastopom bi imeli vsi več od tega, kot imamo sedaj.