Evropski parlament je tako nedavno sprejel prepoved prodaje novih vozil na notranje izgorevanje v Evropski uniji po letu 2035, s čimer so okoljsko ozaveščeni odločevalci, ki pač sledijo splošno sprejeti zeleni agendi, naredili še en velik korak pri reševanju planeta. Vsaj tako si domišljajo. A očitno o posledicah takšne odločitve nihče ni prav veliko razmišljal. Po prepričanju mnogih si je namreč evropsko gospodarstvo, ki je že tako ali tako manj konkurenčno od ameriškega, s tem zadalo nov strel v koleno. Da ne govorim o pomembnih izzivih pri zagotavljanju infrastrukture, če bomo morali vsi voziti električna vozila, tako z vidika električnega omrežja kot polnilnic, kakor tudi vprašljivosti dobave in zagotavljanja kritičnih surovin za proizvodnjo okolju prijaznih avtomobilov.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Za telovadnico četrt milijona
Občina Kuzma je potrdila drugi rebalans proračuna.
Kot pravi Rafael Mihalič s Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani, gre za delovanje v skladu z doktrino puščanja krvi v srednjem veku, kjer končnega izida ni težko predpostaviti. »Samo čudim se, da Evropa še nekako funkcionira. Saj ne bo dolgo, ampak očitno se lahko še nekaj let vleče,« mi je med drugim navedel cenjeni profesor v najinih dopisovanjih o aktualnem dogajanju. Na drugi strani je Kitajska, največji onesnaževalec na svetu, lani začela graditi elektrarne na premog s skupno inštalirano močjo, ki za šestkrat presega moč tovrstnih elektrarn vsega preostalega sveta. Kitajci pač stavijo na poceni in zanesljiv vir električne energije in ne na fantazije Gret tega sveta. Nič hudega, Evropa bo pač proizvajala drago elektriko iz obnovljivih virov energije, ker pa gre za nezanesljive vire, bomo ob velikem primanjkljaju za naraščajoče potrebe, ki bodo logična posledica prehoda na elektriko, in za naše tesle uvažali umazano elektriko od drugod po visoki ceni. Briljanten recept za rešitev planeta in pokop evropskega gospodarstva ter s tem evropske civilizacije, ni kaj.
21. stoletje poleg zelenega prehoda zaznamuje še en pomemben prehod, ki vsaj s strokovnega vidika ne bi smel biti kontroverzen. Govorim o digitalnem prehodu, digitalni transformaciji ali digitalizaciji, če hočete. Že v Janševi vladi smo dobili posebno ministrstvo za digitalizacijo, ki tudi pod Golobom nadaljuje delo, čeprav iskreno rečeno sam neke blazne koristi od tega ministrstva za zdaj ne vidim. Zgolj še en peskovnik za številne zaslužne kadre, ki bodo za davkoplačevalski denar snovali nove in nove »pomembne« strateške načrte, da upravičijo svoj obstoj. Zelo radi opletamo z besedo digitalizacija, za katero bo tudi zelena Evropa v novi koheziji namenila veliko denarja, čeprav ne razumemo prav dobro, kaj naj bi pomenila. Umetne inteligence se tako ali tako bojimo kot hudič križa, in čeprav smo okoljsko ozaveščeni, se še vedno upiramo brezpapirnemu in brezstičnemu poslovanju, kar je normalna praksa v razvitih državah že precej časa. Tudi velik del napovedane in opevane zdravstvene reforme predvideva digitalizacijo, a za zdaj bomo očitno najprej dobili nacionalni klicni center. Kako zelo primerno za 21. stoletje, če se tvoja država imenuje Slovenija.
Dovolite mi, da se dotaknem še enega prehoda, ki sem si ga pravzaprav pravkar izmislil. Recimo mu politični prehod. Upam si namreč trditi, da je večina naših izvoljenih predstavnikov, tako na lokalni kakor tudi na državni in seveda evropski ravni, za funkcije kandidirala iz koristoljubja, ne v iskreni želji po boju za naše interese. Res je, da se to dvoje ne izključuje zmeraj oziroma ravno nasprotno – velikokrat to, kar koristi politikom, koristi tudi narodu, ki je na neki način njihov delodajalec. Tu je le dilema kratko- in dolgoročnosti, ki se je naši vrli politiki ne zavedajo povsem. Kljub vsemu pa iz dneva v dan dobivam močnejši občutek, da potrebujemo korenito reformo političnega sistema. Poslanci so vse prepogosto glasovalni stroj lastne stranke in nič drugače ni niti pri občinskih svetnikih, kjer sicer strankarska politika praviloma ne igra poglavitne vloge, a so zato toliko bolj prisotni parcialni interesi posameznih svetnikov, ki si v svojih omejenih glavah domišljajo, da so veliki, vplivni in pomembni politični igralci. Izvršna veja oblasti je seveda zgolj podaljšana roka zakonodajne in obratno.
Kakšen naj bo ta politični prehod? Dobro vprašanje. Zasledovati moramo cilj, da za pozicije politične moči zainteresiramo res najboljše posameznike v družbi, družbeno smetano, če hočete. Ti posamezniki pa morajo poznati vsaj osnove politične obrti, kjer je ključno sprejemanje kompromisov. Če bi imeli takšne politike, bi bila tako zeleni kakor tudi digitalni prehod v praksi gotovo videti povsem drugače, kot sta danes. Po drugi strani pa se je treba posipati s pepelom in priznati, da je ravno ta politični prehod še najmanj uresničljiv in izvedljiv od vseh naštetih. Upamo lahko le na vsakokratne volitve, a trend nakazuje, da je in tudi bo izbira na vsakih volitvah vse manjša in vse slabša.