Otroci so inteligence, ki dnevno izpopolnjujejo stare in razvijajo nove tehnologije za oranje ledine na poljih omejitev, ki jih postavljajo odrasli. Del odrasle družbe se v tem procesu znajde dobro in otroka usmerja, del družbe s tem sploh ne pride v interakcijo, tretji del pa postavi lastno trdnjavo in dviguje oziroma spušča palec.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Velika slovesnost ob zaključku šestletne prenove lendavske cerkve svete Katarine
V lendavskem kulturnem domu je minulo soboto potekala svečana prireditev ob zaključku prenove župnijske cerkve, posvečene sveti Katarini Aleksandrijski, ki stoji v središču Lendave. V okviru prenove, ki je trajala šest let, je bila cerkev, ki je bila v sedanji obliki zgrajena leta 1751, deležna najobsežnejše prenove v njeni zgodovini. Za projekt sta prispevali tako slovenska kot madžarska vlada. Domača je obnova podprla s 167 tisoč evri, madžarska pa je projektu namenila kar 360 tisoč evrov. Pomemben delež so darovali tudi verniki in različni donatorji. V bogatem, več kot dve uri trajajočem, programu so na prireditvi skozi dokumentarne filme in predavanje zgodovinarja Lazsla Gönca predstavili 700-letno zgodovino župnije ter skoraj 300-letno zgodovino cerkve, podeljene pa so bile tudi zlate plakete svete Katarine Aleksandrije in pohvale najzaslužnejšim, od institucij, obrtnikov in podjetnikov ter posameznikov, za obnovo cerkve. Ob koncu sta murskosoboški škof Peter Štumpf in lendavski župnik Martin Dolamič Konrad popisala kaligrafsko listino v treh jezikih, slovenskem, madžarskem in latinskem, o posvetitvi cerkve, ki bo vgrajena v oltarni prostor. Na ogled so bile tudi dragocenosti župnije, in sicer Banffyjev in Hadikov kelih ter najstarejša matična knjiga. Posvetitev cerkve s sveto mašo, med katero bo škof Štumpf opravil blagoslov oltarjev in prižnice ter mazilil obnovljeno svetišče cerkve, je na sporedu danes. Fotografije svečane prireditve, kjer ni manjkalo znanih obrazov, razen napovedane ministrice za kulturo Aste Vrečko in predstavnikov lendavske občine, je zbral Rok Šavel.
Katera koli pozicija že, otroci zelo dobro vedo, kje so meje potrpljenja pri odraslih. Vedo, da so odrasli v stanju razburjenosti ranljivi, in da v večini primerov morajo pritisniti samo še malo in bo uspeh zagotovljen. Jasno je, da vsak odziv na otroško akcijo sproži reakcijo in kolesje se vrti. Na odraslih pa je, kako se bo to kolesje vrtelo. Ali bo naoljeno in bo teklo relativno gladko ali pa bo suho, škripajoče in lomljivo. Izbira odraslega je, ali se bo z otrokom pogajal (ne pregovarjal), ali pa bo z lastne trdnjave le mahal s palcem in kazal mišice premoči. Skozi ti dve preprosti izbiri se bo odražalo tudi to, kako bodo otroci delovali skozi kasnejša obdobja življenja; ali bodo vešči v pogajanju, ali pa bodo tiha bitja, ki se zase ne bodo znala postaviti.
Vzgoja ali pa raje usmerjanje otrok je stranska vloga, otroci pa so protagonisti. Odrasli so samo cestarji na delu njihove življenjske poti in jim postavljajo prometne znake in jih s tem vodijo. Pot odraščanja je pogosto polna neutrjenih bankin, stranskih poti, nezavarovanih prehodov, prepadov. Vloga odraslih je, da na teh točkah postavijo primerne prometne znake in varnostne napotke. S tem otroku dajo vedeti, da so na določeni točki ocenili, da mora otrok biti pozoren. Pa vendar otrok rabi razumeti, zakaj se kdaj postavijo varnostne omejitve. Odgovori kot “Ker sem jaz tako rekel” niso argumenti, ampak zgolj kazanje premoči in vedno izzovejo burno reakcijo.
Nujno potrebno je medsebojno razumevanje. Ob vsakem postavljenem znaku se v otroku porajajo vprašanja, za katera ni potrebe, da se jih dojema kot nespoštovanje ali neupoštevanje. Ko otrok v takih situacijah sprašuje, nastane polje medsebojnega poslušanja in argumentiranja. Odrasel in otrok postaneta enakovredna sogovornika, čeprav to v bistvu nista. Ampak vrednost dejstva, da se je odrasel pripravljen pogajati, je za otrokovo samozavest v sporazumevanju neprecenjiva. S tem, ko je otroku dana možnost, da je slišan in občutek, da njegovi razlogi štejejo in so upoštevani, čeprav izid pogajanja ni čisto njegovim ciljem v prid, močno krepi otrokovo samozavest.
Življenje je hoja po lastni poti. Zavedanje, da so današnji otroci bodoči odrasli je velikega pomena. Otrok ni nikogaršnja last, ampak zgolj odgovornost. Pa ne bi odgovornost na tem mestu vzeli za slabo, kot se to rado dogaja. Odrasli nosijo odgovornost vzgajanja bodoče družbe. Nisem strokovnjak na področju vzgoje pa vendar verjamem, da se bodo slednji strinjali, da odgovor na večno vprašanje o pravi vzgoji ni 42. Dejstvo da obstaja več poti, je za odrasle osvobajujoče, za otroke pa opolnomočujoče.
Odrasli usmerjajo otroke na poti odraščanja. Pogajanje je veščina, ki vsakemu koristi in ni izkaz nespoštovanja. Odločitev odraslih pa je, ali bodo usmerjali po poti do točke tihih izvajalcev ali do točke aktivnih soustvarjalcev.
