»Če poskušate iskati v tej zgodbi finančno in gospodarsko korist, je to seveda težko. Če pa je igra psihološka kot nekakšen nadzor ali občutek superiornosti, si jo je lažje zamisliti. Tudi to je posel, poln zamer, in s tega vidika to postane dobra zgodba.« S temi besedami je priznani danski založnik povzel epilog afere, ki v teh dneh pretresa svet svetovnega založništva in avtorskih pravic. Na kratko se bere kot dober začetek kriminalke: neki 30-letnik se je s pomočjo zvijač, lažnih identitet, poneverjenih elektronskih naslovov in temeljitega poznavanja založniškega trga dokopal do stotin najbolj ekskluzivnih še neobjavljenih rokopisov svetovnih pisateljskih zvezd, potencialno težko pričakovanih knjig, ki bi dosegale milijonske naklade. Toda na začudenje (in srečo številnih vpletenih) ni s temi rokopisi počel ničesar – niti ni skušal z njimi zaslužiti ali kako drugače profitirati, jih morda potvoriti ali celo z njimi zasloveti. Torej gre za nenavadno kriminalno zgodbo, ki bi jo vsak izkušeni detektiv tipa Vrenko takoj ovrgel, saj manjka očiten motiv. Toda morda prav v tem umanjkanju lepo ilustrira pravo naravo knjižne branže: na tisto neujemljivo bistvo, ki dela iz knjig predmet z neko drugačno presežno vrednostjo, ki je onkraj prodajnega, profitabilnega ali celo izvirnega.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Odkar je Trubar v Slovenijo čez Alpe pritovoril prve izvode Katekizma, stisnjenega na nemških tiskarskih prešah, se je tudi v naših krajih sprožil proces, za katerega se po pol tisočletja zdi, da se bo samoizničil in se več ne bo potreboval – knjige. Skozi stoletja, desetletja in hiter sodobni čas, ob nastanku, razcvetu in razvoju najprej časopisov, nato televizij, pa nazadnje fejsbukov, nabritih tvitov, 30-sekundnih tiktok koreografij, vsepovednih čustvenčkov, jedrnatih esemesov, večdimenzionalnih videov, interaktivnih aplikacij so knjige že zmeraj tukaj, diskretno zaprte med dva kosa kartona, molčeče in skrivnostne. Po prvotnem navdušenju nad e-knjigami so te sicer kmalu zasedle svoj tržni delež, klasične oblike pa še zdaleč niso izpodrinile, kljub drugačnim napovedim. Knjige namreč določa tudi oblika – dve platnici, vmes pa kup potiskanih listov papirja. Prav v tem je bila genialnost Gutenbergovega izuma tiska s premičnimi črkami: uspelo mu je iznajti napravo, ki na razmeroma poceni način omogoča reprodukcijo velikih zgodb in jih spravi v praktično obliko, tako, ki jo lahko lično zložiš, kamor koli preneseš, skriješ med prtljago, pretihotapiš čez mejo, podariš naprej, posodiš, podstaviš, ki prenese marsikaj, le ognja ne, zato se lahko z njo v skrajni sili celo – pogreješ.
Zakaj danes sploh še pisati, zalagati in izdajati knjige je pogosto vprašanje, ki mi ga zastavljajo. V Sloveniji letno izide 6000 tiskanih knjig. Slovenci napišejo in izdajo letno 250 izvirnih pesniških zbirk in 250 izvirnih romanov. Vsak Slovenec letno prebere eno knjigo in vsak Slovenec si iz sistema javnih knjižnic letno izposodi 12 knjig. Številke so resda tipičen statističen segedin, ki mojstrsko prekuha dejstvo, da polovica populacije ne prebere niti ene knjige, druga polovica pa »not prinese«, toda vseeno pričajo o tem, da se ne dajo zlahka. Kot založnica se zavedam, da »delanje« knjig gotovo ni posel, ki bi bil izjemno lukrativen, po meri družbe hitrih zaslužkov, hitrih testov in hitrih trendov. Pri izdajanju knjig moraš biti predvsem pozoren, da ob tem mimogrede ne izdaš še svojih načel. Kajti to se v želji po čim hitrejšem instantnem hitu kaj hitro zgodi. Slediti moraš tistemu nelogičnemu umanjkanju »motiva«, kot v uvodni zgodbi.
Knjige seveda niso zmeraj, tako kot v zgoraj omenjeni peripetiji, samo vroči rokopisi velikih pisateljev. Že od antike naprej so knjige pogosto tudi priročniki, zbirke napotkov za kaj in kako – kako živeti, kako se zdraviti, kako graditi. Pri naši založbi smo v zadnjih mesecih izdali tri izvirne priročnike, produkte domače pameti, izkušenj in veščin, zgodbo, izkušnje in znanje dveh mladih umetnikov, ki sta z lastnimi rokami sredi notranjskih gozdov obnovila in dogradila leseno hišo in ob tem odkrivata že skoraj izumrlo in pozabljeno znanje o tradicionalni leseni gradnji, knjigo o sodobni negi kože, ki ob številnih novih izdelkih, ki preplavljajo police, postaja pravi vodnik skozi labirint kemijskih spojin, ki sta jo na podlagi lastnih izkušenj sestavili uporabnica in strokovnjakinja, pa knjigo umetniško terapevtskih projektov s tekstilom, ki ta starodavni material predstavlja ne le kot gradnik izvirnih estetskih izdelkov, temveč izpostavijo tudi številne krepčilne učinke, ki jih ustvarjalnost in delo z njimi prinaša.
Ob vsakem takem priročniku se zmeraj splete in sestavi delovna skupina različnih soavtorjev, od avtorjev besedila in podobe do urednikov, lektorjev, ilustratorjev, pa tudi tiskarskih strokovnjakov. Iščejo se stare, skoraj pozabljene besede in kujejo nove, ki naj ujamejo napredek na različnih področjih in ga ubesedijo. Jezik se namreč oblikuje in dograjuje tudi med vsakdanjimi opravili, ko skuša povzemati naše delovanje, izkušnje in znanje in ga posredovati bližnjemu. Knjige so bile od nekdaj posrednice zgodb, znanj, misli. K nam so prinašale svet in naš svet nosile naokoli. Tako bo letošnje leto za slovenske knjige izjemno – pol tisočletja po Trubarju se bodo tovorile čez Alpe v drugi smeri. Slovenija se v tem letu namreč pripravlja na enega najpomembnejših mednarodnih dogodkov za založnike in pisatelje v zadnjih desetletjih, gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu.