So obdobja, ko me ta vprašanja bolj in ko me manj motijo. Ko me bolj, spraševalcu odvrnem z vprašanjem, zakaj je poročen/-a ali zakaj ima otroka. Ne vem, ali sem kdaj dobila jasen odgovor v smislu, ker sem našel/-a ljubezen svojega življenja in ker me otrok izpolnjuje. Kvečjemu začuden pogled ali pa norčevanje iz samega sebe in obrambni smeh z odgovorom, da zato, ker so bili mladi in neumni.
Zakaj torej imeti otroke? Oziroma vprašanje, ki me že leta žre, zakaj mora ženska imeti otroka, da je obravnavana kot »normalna«. Da ustreza družbenim normam, da izpolni svojo primarno nalogo in poskrbi za razmnoževanje vrste.
Da se dva poročita, je načeloma zrela odločitev dveh odraslih ljudi. Kjer poroke seveda niso dogovorjene in prisiljene. Ampak v veliki večini primerov v zakonsko zvezo skočita odrasla človeka, ki sta se tako odločila. To razumem in tudi razumem, da z leti gresta vsak svojo pot, če vidita, da si delata več škode kot koristi.
Ko pa spočneš otroka, se stvari spremenijo. Na svet spraviš človeka, ki te tega ni prosil, in ga vržeš v okolje. Koliko družin poznate, za katere veste, četudi čisto po tihem, da si otroka ne zaslužijo, da ga ne bi smeli imeti, ker ga ne znajo vzgajati, ker mu ne znajo dati ljubezni, ki jo potrebuje? Zagotovo vsaj nekaj. Pa ne mislim, da jih povsod tepejo ali zlorabljajo, čeprav je žal tudi tega še vedno veliko in prevečkrat gledamo vstran, namesto da bi pomagali.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Ampak tudi to, da otroka vzgaja čustveno nezrela oseba, ki mu ne zna pomagati pri domači nalogi, ki ne zmore bremena in odgovornosti, ki ga otrok nalaga, in mu na vprašanja odgovarja s kričanjem, se verjetno strinjate, ni prav.
Pa vendarle, so ti ljudje bolj normalni kot ženska, ki nima otrok, kajne? Ker so vendarle spočeli družino. Ali zakaj?
Razlogov, da ženska nima otrok, je lahko nešteto. In vsako vprašanje, »kaj pa ti čakaš«, poseže globoko v intimo in lahko zaboli tako, kot si človek na drugi strani niti malo ne predstavlja.
Lahko, da je ženska ravno izvedela, da je splavila.
Ali pa je tik pred tem, da jo že šestič umetno oplodijo, in trepeta, ali se bo tokrat »prijelo«, ker je od številnih hormonskih injekcij že povsem izčrpana.
Mogoče si želi otroka, pa ne najde človeka, s katerim bi si otroka želela imeti.
Mogoče otrok preprosto ne želi imeti.
Ko sem se pred leti skorajda »morala« odločiti, ali bom končala študij ali obdržala fanta, ki si je takoj želel otroka, sem brez premisleka izbrala študij. Ker sem vedela, da ga želim končati. Ali želim imeti otroka tako zgodaj, pa nisem bila povsem prepričana. Torej je svojo vlogo odigral razum. Mi je srce to zamerilo? Morda, a s tem moram živeti.
Dejstvo je, da če bi takrat imela otroka, ne bi dosegla vsega, kar sem. V študentskih letih sem dobro služila in ves denar vložila v potovanja z novinarskim študentskim društvom. Tako smo se recimo proti koncu tedna usedli v tri avtomobile, jih napolnili z gorivom in se za dober teden dni odpravili v Švico, čeprav še nobeden od nas prej ni vozil po norih italijanskih avtocestah. Ali pa si rezervirali letalske vozovnice in odleteli v Belgijo, na Nizozemsko, v Veliko Britanijo, Španijo, na Portugalsko. Ali pa smo tri prijateljice varčevale leto dni, kupile vozovnico in za mesec dni pobegnile v Združene države Amerike in prepotovale vzhodno obalo. Ker smo k sreči lahko. Bili smo mladi, brezskrbni, s službami, ki so dovoljevale, celo spodbujale tovrstna potovanja. In ja, tudi študij smo končali.
Z odraščanjem in profesionalnim delom so se seveda delovni urniki spreminjali in profesionalizem je terjal vedno več ur dela in vedno manj svobode. Če si želel profesionalno rasti, si moral žrtvovati svoj prosti čas. Koliko časa vzame otrok, se je jasno videlo v času koronakrize in dela od doma, ko so se mame čez noč spremenila v učiteljice, kuharice, čistilke. Na prste ene roke lahko preštejem telefonske klice, ki niso bili prekinjeni s stavki otrok. In kdor je trdil, da gresta kariera in otrok z roko v roki, si je verjetno zdaj premislil. Ker eden od staršev žrtvuje svojo kariero in v večini primerov so to ženske. Ker moških tudi nihče ne vpraša, zakaj še nimajo otrok. Da so družino zamenjali za kariero, je celo spoštovano.
Otrok pač vzame svoj čas in človeka, roko na srce, omejuje. Ja, so naše največje bogastvo in najbolj iskrene duše, in kdor me dlje časa pozna, ve, da jih imam zelo rada. Takoj se z njimi spoprijateljim in rada jih čuvam. Že leta preživljam poletne dopuste na morju z nečakoma, na njunih rojstnodnevnih zabavah sem obvezno animatorka, sodnica, igralka nogometa, tista, ki jo upajo metati z mokrimi baloni. Ker vedo, da razumem in da bodo v zameno dobili kvečjemu moker balon ali pa še kakšno skledo, napolnjeno z vodo. Mogoče jim ravno zato, ker jih tako spoštujem, ne privoščim, da me imajo samo pol.