Pred kratkim sem si ogledal dokumentarni film Stoletje sanj, ne da bi prej natančno vedel, o čem govori. Videl sem samo, da je bil na spletni strani nacionalne televizije uvrščen v rubriko Zadnja priložnost, saj je bil na ogled samo še dva dni, pa sem jo hitro izkoristil. Priložnost namreč. Zdaj vem, da bi se lahko udaril z opeko po glavi, če bi jo zamudil.
Protagonist dokumentarnega filma, ki je bil posnet leta 2019, je slovenski izumitelj (počel pa je še marsikaj drugega) Peter Florjančič, ki je umrl novembra 2020, star 102 leti. Ko sem videl in slišal njegovo življenjsko zgodbo, nisem mogel verjeti, da imamo oziroma smo imeli Slovenci med sabo takšnega človeka s tako svetovljanskim življenjem, ki je bilo prepleteno s številnimi svetovno znanimi osebnostmi 20. stoletja. Njegova zgodba je kot iz kakšnega romana Johannesa Maria Simmela, Jonasa Jonassona ali Iana Fleminga.
Prav neverjetno je, da ni še nihče, in pri tem mislim tudi na hollywoodske režiserje, odkupil pravice za snemanje celovečernega igranega filma o tem človeku in njegovi življenjski zgodbi, saj je kot nalašč za veliko platno v času, ko na njem prevladujejo filmi s povsem neizvirnimi idejami, ki se ne dotaknejo skoraj nikogar, ali nas veliki filmski studii dušijo z neskončnimi različicami stripovskih in akcijskih junakov ter stranpotmi Vojne zvezd. Zdi se, da nihče v Hollywoodu nima več prave ideje za kakšen res dober film, medtem pa izvirna ideja tiči in čaka na svojo realizacijo tukaj pri nas v Sloveniji. Če ne bo nihče v kratkem napisal scenarija za film o Petru Florjančiču, bom ga kar sam, pa naj bo, kar bo. Tako ali tako si mi ne bo treba ničesar izmišljevati, saj je bilo njegovo življenje kot filmski scenarij. Ne nazadnje bi za scenarij lahko služila tudi knjiga Skok v smetano, biografija o Florjančiču, ki jo je leta 2007 napisal njegov prijatelj Edo Marinček. Vendar takrat še ni bilo konec Florjančičevih dogodivščin, saj je živel še nadaljnjih trinajst let in je bil izredno vitalen vse do svojega stotega leta in še čez.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Že seznam krajev, v katerih je živel, delal in bival rojeni Blejec, kaže na to, da je življenje zajemal z veliko žlico: Kitzbühel, Bern, Zürich, Firence, Davos, Montreux, Monte Carlo, San Remo, Beljak, Garmisch-Partenkirchen, Wallgau na Bavarskem, München, Brixen na Južnem Tirolskem, nekajkrat je potoval tudi v ZDA, na koncu pa se je vrnil na rojstni Bled. Med slavnimi osebnostmi, s katerimi se je srečal in jih spoznal v življenju, so bili paša Ilhami Husein, sorodnik egiptovskega kralja Faruka, plesalec Gene Kelly, komik Charlie Chaplin, ki je bil njegov sosed, jugoslovanska kraljica Marija s svojim sinom Petrom Karađorđevićem, državnik Winston Churchill, kralj Edvard, pisateljica Sidonie-Gabrielle Colette, igralci Orson Welles, Peter Ustinov, Cary Grant in Audrey Hepburn, ladjar Aristotel Onassis, modna oblikovalka Coco Chanel, podjetnica Elizabeth Arden, slikarja Pablo Picasso in Salvador Dali, politik Konrad Adenauer in industrialec Giovanni Agnelli. Italijanski režiser Vittorio De Sica, ki je bil njegov prijatelj, mu je ponudil manjšo vlogo v filmu The Monte Carlo Story (Zgodba iz Monte Carla) ob boku Marlene Dietrich. Njegovo življenje je res imelo mitične razsežnosti. Sem že omenil, da je dezertiral iz vojske in uprizoril lastno smrt?
Zanimivi so tudi citati, po katerih je znan. »Denar ni nič vreden, če ga ne zapraviš«, »Imel sem sedem hiš, pa sem jih vse zapravil«, »Že vnaprej sem vedel, da bom dezertiral, če bom mobiliziran, saj bi vojska, v kateri bi bil, prav gotovo izgubila«, »Imel sem štirideset avtomobilov, tako da sem lahko bil v pravi sekundi na pravem mestu«, »Če imaš avto znamke Aston Martin, imaš več kot petdeset odstotkov možnosti, da bo ženska brez besed prisedla in šla s tabo naravnost v hotelsko posteljo«.
Odgovor na to, zakaj doslej še ni nihče posnel igranega filma o Petru Florjančiču, je delno dal režiser dokumentarnega filma Stoletje sanj Ven Jemeršič. Dejal je, da je Florjančičevo življenje tako obsežno in raznovrstno, da ga je nemogoče posneti in zajeti vse, kar je bilo pomembno. Dokumentarno ga je ovekovečil tudi režiser Karpo Godina že leta 2002 v izdelku Zgodba gospoda P. F., ki pa je v bistvu le niz pogovorov voditelja Sandija Čolnika s Florjančičem in nekaterimi njegovimi znanci.
S Petrom Florjančičem je podobno kot s Titom. Tudi o njegovem življenju si še noben režiser ni upal posneti celovečernega igranega filma. Seveda so bili posneti prizori, v katerih je nastopal Titov lik, med njimi je prav gotovo najbolj znana upodobitev igralca Richarda Burtona v filmu Sutjeska, a celovečernega filma o Titu doslej še ni bilo, čeprav njegovo življenje in bojevanje kar kličeta k filmski uprizoritvi. Po drugi strani pa bi to pomenilo gigantsko nalogo, kako vse skupaj spraviti na filmsko platno v omejenem časovnem okviru. Da se ne bi zgodilo podobno kot s filmom Che režiserja Stevena Soderbergha, ki je trajal dobre štiri ure in so ga v kinih predvajali v dveh delih, kar je bila precejšnja muka za gledalca.
Zgodba o Petru Florjančiču na velikem platnu prav gotovo ne bi bila nobena muka. Človek je namreč navdušil vsakogar, ki ga je videl in spoznal. Morda se je v svojem življenju srečal tudi s Titom. Vsega se verjetno niti sam ne bi spomnil. Ob vsej plejadi znamenitih osebnosti, ki so se zvrstile v njegovem življenju, bi bil tudi Tito samo še eden od stranskih likov.