Bilo je v petek zvečer, pred dobrim mesecem. Vračal sem se s službene poti v Ljutomeru. V Križevcih pri Ljutomeru sem pred krožiščem uzrl plakat z navedenimi nastopajočimi na skorajšnjem 10. Zobl žuru. Takšen plakat sem videl že med vožnjo iz Ljutomera, vendar mi ga ni uspelo podrobneje prebrati. Zato sem v Križevcih zavil na parkirišče pri bližnji trgovini in se peš odpravil do reklamnega panoja, na katerem sta bila poleg omenjenega plakata še dva z napovedjo drugih prireditev. Za ta veliki reklamni pano sem vedel že od prej, saj sem na njem večkrat videl plakate za prireditve, ki jih ni bilo zaslediti nikjer drugje, in sem se tu rad ustavljal.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ponoči lahko živo srebro pade pod ničlo, preti pozeba
Ponoči se lahko tudi v Pomurju zaradi jasne noči temperature spustijo pod ledišče.
Ura je bila 21.20. Tako sem se zatopil v branje plakatov, da sploh nisem opazil policijskega avta, ki se je ustavil ob pločniku na parkirišču. Šele ko sem se obrnil, sem videl mladega policista brez kape in z rahlim nasmeškom, kako me skozi spuščeno steklo avta s sopotnikovega sedeža malce vprašujoče gleda. Brez njunega vprašanja sem vedel, kaj oba policista zanima, zato sem mirno dejal: »Ah, gledam, kdo vse bo nastopal na Zobl žuru, ker sem bil malo prej v Ljutomeru, pa sem to spregledal.« Policist brez kape je vrgel pogled na plakat in narahlo prikimal: »Tabu.« Pokimal sem tudi sam: »Da, pa še Samo Budna z bendom in Blue Planet.« Mimogrede moram priznati, da me je skupina Tabu od treh izvajalcev še najmanj zanimala. Policist mi je nato voščil lahko noč, potem pa sta se s kolegom odpeljala s parkirišča.
Zdaj se je meni prikradel rahel nasmešek na obraz in nejeverno sem sam pri sebi zmajal z glavo, saj nisem mogel verjeti. V Križevcih pri Ljutomeru je policistom še zdaj, leta 2023, nekdo sumljiv, ker se v petek zvečer okrog pol desetih sprehaja po pločniku in si ogleduje plakate. Kot da bi še živeli v kakšni komunistični ali avtokratski diktaturi, kjer je bil vsakdo, ki je počel kaj drugega kot množica, že morebitni državni sovražnik. Kot da smo obstali v nekem prejšnjem času. No ja, hvala bogu, vseeno je bila zdaj vsaj ena razlika. V starih časih bi me gotovo legitimirali, tokrat me niso. A zaradi tega pripetljaja me je v mislih poneslo dobrih trideset let v preteklost.
Mislim, da je bilo malo pred razpadom Jugoslavije. Med študijem sem se skoraj vsak konec tedna vračal iz Ljubljane v Mursko Soboto. Nekaj časa smo s prijatelji hodili v različne pomurske diskoteke, a nam je postalo dolgočasno, ker so ves čas vrteli »štanc« muziko. Tako sva se neko soboto ob pol enajstih zvečer s prijateljem Borisom raje sprehajala po današnji Industrijski ulici, takratni ulici Iva Lola Ribarja oziroma kot smo ji radi hudomušno rekli Sobočani »Ištvana Bećara Pecaroša«. Tema najinega pogovora je bila standardna: glasba, koncerti, filmi, dogajanje doma, dekleta ... Naenkrat sta nama naproti po pločniku prišla policista oziroma miličnika, kot sta se takrat še imenovala. »Kaj pa počneta?« naju je vprašal starejši od njiju. »Eh nič, malo se sprehajava in pogovarjava,« sem odgovoril. »Sprehajata se? Zdaj?« je povzdignil glas s takšnim začudenjem, kot da sva edina v Jugoslaviji, ki sta šla v soboto zvečer na sprehod. »Da, drugače se redko vidiva, pa izkoriščava to priložnost. Doma ne moreva biti, v lokal pa naju tudi ne vleče,« sva mu pojasnila. »Aha, no, v redu. Potem pa lahko noč,« naju je pozdravil, še vedno ne čisto zadovoljen z razlago, nakar smo odšli vsak v svojo smer. Pravzaprav se mi je zdaj utrnilo, da tudi onadva nista zahtevala kakšnih osebnih dokumentov. A vseeno se nama je z Borisom zdelo zabavno, da se lahko nekdo tako čudi večernemu sprehodu ob koncu tedna.
Da se razumemo, z možmi postave imam dober odnos, saj so bili doslej do mene vedno zelo korektni. Pred tem dogodkom v Križevcih pri Ljutomeru tako ali tako z njimi že leta nisem imel opravka, prej pa sem prišel v stik samo, ko so me naključno ustavili ob nadzoru prometa. In tudi Križevcev ne krivim posebej. To bi se mi verjetno lahko pripetilo tudi v katerem drugem pomurskem kraju. No, v Murski Soboti najverjetneje zdaj več res ne. Morda pa jim sploh ni bilo sumljivo moje početje. Morda sem jim bil sumljiv samo jaz osebno. Za nameček pa še skupine Tabu kasneje sploh ni bilo na Zobl žur.