V otroštvu sem veliko časa preživela s svojo staro mamo, ki me je naučila veliko modrosti. »Brez muje se še čevelj ne obuje!« me je spodbujala, ko je želela, da bi se malo bolj potrudila in malo dlje vztrajala. »Potrpljenje je božja mast,« me je učila, ko je zaznala mojo nestrpnost in večno neučakanost. »Denar in rit sta za skrit',« je govorila, ko je opazila, da se pomanjkljivo oblečeni sprehajamo po stanovanju in zapravljamo denar za nepotrebne reči. Ko sem bila malo večja, pa mi je zaupala skrivnost. »Veš, ko sem bila jaz mlada, je med možem in ženo vladala tančica skrivnostnosti. Jaz svojega moža nikoli nisem videla golega od pasu navzdol, pa sva se imela zelo rada,« mi je zaupala. Povedala mi je še, da je postala zelo mlada vdova in se ni nikoli ponovno poročila. Sama je imela mačeho in ni želela, da bi to bridko izkušnjo doživela tudi njena edina hči. Moje stare mame že dolgo ni več, njene modrosti pa so še vedno žive kot tudi spomin na srčno in pogumno žensko, ki je vedno verjela v moč hvaležnosti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Prvi sneg zapadel tudi po nižinah
Na cestah velja večja previdnost.
Ženske smo stkane iz modrosti in skrivnostnosti. Žal smo velikokrat premalo pogumne, da bi živele in pokazale to, kar nosimo v sebi, svoje bistvo in resnično moč.
Trudimo se, da bi si bile podobne, da ne bi izstopale, namesto da bi negovale svojo enkratnost in bile spodbuda druga drugi. Ta svet tekmovalnosti in dosežkov za vsako ceno ni v naši naravi. In ker smo se ujele v merljiv svet, zdaj velikokrat trpimo. Verjamemo, da nismo dovolj dobre, mlade, lepe, suhe, pametne …, ker ne ustrezamo merilom. Koga že?
Jaz se zadnje čase veliko učim od šestletne vnukinje Ade, ki živi v Belgiji. Njen čudoviti otroški svet je poln skrivnosti, modrosti in vere v dobro. Zadnjič, ko sva se pogovarjali po telefonu, mi je rekla: »Če me zelo pogrešaš, boš morala spoznati še kakšnega drugega otročka, da ti ne bo dolgčas. Jaz sem daleč. In ja, nisem ti podobna, vsi ljudje pravijo, da sem podobna moji mami, ampak to ni res, jaz nisem nikomur podobna, ker sem ena svoja Ada. Razumeš? Sem napisala en strip, ampak ga ne boš razumela, ker je v nizozemščini. O eni hecni deklici. Ti ga bom pokazala, ko boš prišla k meni.«
Ada je tudi mala izumiteljica velikega stroja, ki ti izpolni vsako željo, če pritisneš na gumb čarobna moč. »Če imaš čarobno moč, ne potrebuješ nobene druge želje, ker imaš vse. Veš to, baba?« Moja učiteljica skrivnostnega jezika. »Jaz in moja prijateljica Ida imava en tak skrivnostni, izmišljeni jezik. Hočeš ti to slišati, baba?« Moja punčka, ki iskreno pove dobre in slabe reči. »Se bova igrali igrico, baba? Povedali bova tri dobre in tri slabe reči. Jaz bom prva. Tri dobre o tebi baba. Si prijazna in malo smešna in dobro kuhaš. Slaba je ta, da si preglasna, in ko mi pošiljaš videe v Belgijo, jih moja mama noče gledati, dokler jih ne da na tiho, ker se preveč dereš. Veš to? In včasih mi stokrat poveš, da me imaš najrajši na svetu, jaz pa to že vem.«
Draga moja ženska, res pomaga, če kdaj pogledaš na svet skozi otroške oči. In se ne jemlješ preveč resno. In se smeješ, jočeš in vsaj včasih počneš to, kar zares hočeš. Tudi če je neumno in smešno in mogoče malo pregrešno. Nihče te ne more tako ponižati, kot se lahko sama, če si ne upaš biti to, kar si.
V vsaki od nas je veliko skrivnosti, modrosti, ljubezni in moči. Po naših žilah se pretaka kri neštetih prednic in delček vsake od nas je že zapisan v prihodnosti. Zato se imejmo rade in bodimo ponosne nase. Vse smo vredne, enkratne in pomembne. Ampak šele ko vzljubimo sebe z vsemi »napakami« in temnimi sencami vred, se tega zares zavemo. Kot pravi Frida Kahlo, sta lepota in grdota fatamorgana, ker drugi na koncu vedno vidijo, kar je v nas.