Ta živi, odprti in neskončni proces pripovedovanja, raziskovanja in dopisovanja pogosto imenujem preprosto dialog z mrtvimi, torej z vsem tistim, kar je nevidno, neznano, potlačeno in še ni odkrito. Pokrajine in mesta niso samo tisto, kar najdemo na zemljevidu, v vabljivem turističnem vodniku ali na kičastem plakatu ob cesti, ampak so mesta, velika ali majhna, znana ali neznana, ki jih je vredno obiskati, predvsem tista, ki nas očarajo in prevzamejo s svojimi lokalnimi pripovedmi, urbanimi legendami in življenjskimi zgodbami prebivalcev. Seveda ne govorimo samo o slavnih muzejih, mogočni arhitekturi ali življenju razvpitih junakov, duh kraja so tudi temne plati zgodovine, zamolčane zgodbe, ki so se vpisale v kolektivno dušo krajine. Vzporedne pripovedi nam odstirajo vse tisto, kar je običajno prikrito z marketinškim ličilom, da bi zaslepilo naivnega turista, ki išče zgolj zabavo, plehke vsebine in preprosto animacijo, da bi nasitil svojo zdolgočasenost in malodušje. A taki ne vstopajo v vznemirljive, zahtevnejše zgodbe, marveč iščejo zgolj adrenalinske dogodke. Vendar zgodbe, prebrane, pripovedovane, odkrite z lastnim angažmajem, ostanejo še dolgo, odmevajo v človekovem spominu in ga notranje bogatijo, medtem ko nas množični turistični dogodki praviloma zadovoljijo zgolj začasno, običajno jih hitro pozabimo ali celo zamenjujemo s številnimi dogodki v drugih krajih, saj so si po svoji vsebini in obliki zelo podobni. Vstopiti v neznano mesto, vas ali na cvetoč travnik ob gozdu je doživetje, ki nas prevzame in v nas prebudi radovednost. Občutljiv in pozoren opazovalec zmore med krajšim postankom ali sredi sprehoda razbrati ali uvideti tudi tisto skrito, kar je očem nevidno in ušesom neslišno, saj se opazovalcu na vsakem koraku ponujajo številni znaki, znamenja, ki pripovedujejo v tistem drugem, drugačnem jeziku, narejenem iz vtisov, občutkov, podob in šumov. Tudi sam, ko potujem po tujih in nepoznanih krajih, ko se dolgo in na videz brezciljno potepam po mestih, iščem predvsem zgodbe, sestavljene iz naključnih znamenj, ki jih ugledam na slikovitih fasadah, ozkih ulicah, prometnih vpadnicah, na notranjih dvoriščih, na spomenikih, v zapuščenih parkih, predvsem pa jih lovim na obrazih in v gestah mimoidočih, vsi ti vtisi, srečanja, drobni nesporazumi so zgodbotvorni. Tudi posedanje ob kavi in zgolj tiho opazovanje življenja, ki ima v vsakem kraju nekoliko drugačen utrip, je lahko globoko doživetje.
Vsak prostor potrebuje svoje pripovedovalce, zgodovinarje, pesnike in zgodbarje, ki ohranjajo in prenašajo tisto, kar se ne bi smelo nikoli izgubiti. Mesto, ulica, trg bodo brez njih ostali prazni in hladni, kljub temu da bomo na njih občasno priredili konfekcijski dogodek. Mesto živi svoje skrivno življenje, vzporedno zgodbo, ki mu daje šarm in dušo, a to poznajo samo tisti, ki poznajo ali spoznajo njen kompleksni jezik.