Lara Flegar je Sobočanka, ki je kot balerina zaposlena v SNG Opera in balet Ljubljana. Njena baletna pot je bila kar zanimiva, saj ni bila ena tistih punčk, ki bi bile navdušene nad roza barvo in baletnimi oblekicami, kar po navadi manjše punčke navduši, da se vpišejo k baletu. »'Krivec' za to, da sem se vpisala k baletu, je bila moja sestra Ines. Nanj sta se vpisali skupaj s prijateljico, nato pa sem se še jaz odločila, da bom poskusila. V spominu mi je ostala prva ura baleta in boleče noge ter naša učiteljica, ki nam je vaje kazala kar v petah. Vse to me je nekako odvrnilo od začetnega navdušenja, zato sem prenehala.« Kakšno leto kasneje pa je prišla poučevat nova učiteljica, nekdanja primabalerina v SNG Opera in balet Maribor, Lilijana Keča. »En dan sem prišla z mamo pogledat sestro na trening in spomnim se samo občutka, ki me je nekako vlekel nazaj, da bi morda še enkrat poskusila. K temu je pripomogla tudi učiteljica, ko me je videla in rekla, da sem taka suhcena, 'taprava' za balerino, in zakaj ne bi še jaz prišla. Tako sem se ponovno vpisala k baletu,« pripoveduje Flegarjeva. Balet je bil zanjo nekaj povsem novega in takrat še niti ni vedela, da je to lahko kasneje tudi služba. Tudi s šolo so hodili gledat kakšne predstave v opero v Maribor. Že takrat ji je bilo zelo vznemirljivo pomisliti, pove, kako bi bilo, če bi enkrat plesala na tako velikem odru.
Izpopolnjevanje v Budimpešti
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Po končani nižji baletni šoli je prišel čas, da se odloči, kam naprej v srednjo šolo. Učiteljica baleta ji je predlagala, naj gre poskusit na sprejemni izpit v Srednjo glasbeno in baletno šolo v Maribor (danes Konservatorij za glasbo in balet Maribor). »Ta ideja se mi je zdela sila strašljiva v smislu, a sem res sposobna, a si res tega želim, saj je to pomenilo vsakodnevne treninge po več ur, medtem ko smo jih mi imeli le dvakrat na teden.« Tako je šla pred sprejemnimi izpiti vsak petek v Maribor na dodatni trening. »Ko sem prišla tja, me je doletela realnost. Tam so bile punce, ki so bile dosti bolj natrenirane kot jaz, saj so imele že v osnovi več treningov na teden, zato so mi bili petki, ko je bil čas, da se usedem na avtobus za Maribor, kar stresni.« Vendar je vztrajala in se nato udeležila sprejemnih izpitov, ki jih je opravila z odliko. Začetki so bili težki, pravi, vendar se je hitro vpeljala in napredovala.
Po končani srednji šoli bi se naj baletnik zaposlil v gledališču, bodisi pri nas bodisi kje drugje, vendar ni bilo tako preprosto. Zelo omejeni so bili z zaposlovanjem, delovnih mest je primanjkovalo, hkrati pa je bila Flegarjeva angažirana v predstavah že v času šolanja in tudi za naprej. »Tako sem si rekla, da prvo leto vseeno ostanem v Mariboru v upanju, da bom plesala v čim več predstavah.« V enem letu se situacija z zaposlitvijo ni spremenila. V tem času je prišla v stik z nekdanjim srbskim baletnikom in hodila trenirat tudi v Srbijo v upanju, da bo novo leto prineslo nove možnosti. Takrat se je udeležila tudi poletne baletne šole v Budimpešti, kjer je potekala tudi avdicija za vpis, ki se je je udeležila čisto brez pričakovanj. A uspelo ji je in na hitro se je morala odločiti, ali bo izziv sprejela. »Po premisleku sem se odločila, da se vpišem za eno leto, in še danes mi ni žal,« pravi.
V primerjavi s šolami v Sloveniji so pogoji v Budimpešti boljši, bolj fokusirani ne samo na balet, ampak na vse, kar bi naj baletni plesalec pridobil med šolanjem, da bi bil pripravljen za profesionalno pot. »Česar recimo v našem učnem sistemu ni bilo vključenega, je bil funkcionalni trening (pilates) kot podpora treningu klasičnega baleta in preventiva poškodbam, metodika baletnega poučevanja, znanje o anatomiji človeka, fizična priprava plesalca. Na slovenski šoli nismo imeli zaposlenega fizioterapevta tako kot v Budimpešti, kar ne bi smel biti luksuz, ampak nuja.« Veliko več je bilo tudi samega nastopanja, kar je pomenilo več izkušenj z odrom.
Trenira šest dni na teden
Po končanem izpopolnjevanju v Budimpešti jo je, kot pove, presenetilo povabilo na avdicijo v Ljubljano za t. i. Mladi slovenski balet pod vodstvom predsednika Društva baletnih umetnikov Slovenije Tomaža Rodeta. »Bila sem zelo vesela, saj je to bila dobra odskočna deska za naprej. Tako sem delala projekte za Mladi slovenski balet in hkrati za SNG Opero in balet Ljubljana. Po enem letu in pol se je ta projekt zaključil, a vseeno sem ostajala v Operi in redno sodelovala ter bila kar nekaj časa samozaposlena v kulturi, saj je bil še zmeraj problem zaposlovanja tudi v Ljubljani.« Trenutno teče sedmo leto, odkar je zaposlena v ljubljanski operi, letos pa je dobila tudi stalno pogodbo.
Kot profesionalna plesalka preživi na treningih veliko več ur kot v času šolanja. Dela od ponedeljka do sobote. Vsak dan ima ob 10. uri baletni trening, namenjen izpopolnjevanju in ohranjanju tehnike, ki traja dobro uro, nato se do 14. ure dela na predstavah, ki so na repertoarju. Sledi premor, od 18. do 20. ure pa še drugi del vaj. V času predstav se večerna ura zamakne tudi do 22. ure ali čez.
Zadnji leti sta bili za umetnike zelo nepredvidljivi, svoje sta prinesla zaprtje in prepoved kulturnih prireditev zaradi epidemije oziroma omejitev publike v dvoranah. Kljub temu, pravi Flegarjeva, jim je dobro uspevalo priveslati skozi sezono. »Ta sezona se je začela avgusta, ko smo gostovali v Madridu z Dunajskim večerom pod koreografijo našega zdajšnjega direktorja Renata Zanelle, ravno pred kratkim smo imeli premiero tudi v naši operi in smo ravno sredi predstav, ki se trenutno odvijajo na odru. Odplesali smo tudi balet Veliki Gatsby v koreografiji Lea Mujiča, Gusarja španskega koreografa Joseja Martineza, okrog božiča imamo na repertoarju Hrestača, premierno smo odplesali tudi baletni triptih Strune. Do konca sezone nas čaka še ena premiera, kjer se bomo preizkusili kot koreografi tudi plesalci, ter nekaj že starih predstav in ponovno gostovanje v Španiji,« našteva. Doslej so ji največji izziv v karieri predstavljale predstave Labodje jezero, kjer je odplesala demi solistično vlogo dveh velikih labodov, vloga glavne vile v Trnuljčici ter vloga belega laboda na eni izmed gala baletnih koncertov. »To so bile vloge, kjer sem najbolj zrasla in napredovala kot baletna plesalka,« pove.
Balet (še) ni dovolj cenjen
Zase pravi, da ni tipična balerina. »S tem mislim na to, kar večina ljudi misli, ko rečeš, da se ukvarjaš z baletom – da nič ne ješ. Sem ena od tistih srečnic, ki lahko pojejo veliko in se ne zredijo, kar je zelo dobrodošlo pri mojem poklicu. Osebno ne pazim na prehrano, pazim le v smislu, da ne jem preveč hitre prehrane in da pojem hrano, ki je hranljiva. Hrana ima pomembno vlogo tudi pri tem, da se izognemo nepotrebnim poškodbam. Poleg redne prehrane pa uživam še dodatke, ki so priporočljivi za športnike,« pove Flegarjeva.
Kot opaža, balet, pa tudi druge vrste umetnosti, v Pomurju niso dovolj cenjeni. »Po mojem mnenju je še vedno premalo ljudi kulturno izobraženih, za kar smo morda malo krivi tudi sami. Sploh baletniki se mi zdi, da delujemo 'bolj znotraj' in se premalo promoviramo. Velikokrat se mi zgodi, da kdo niti ne ve, da to obstaja, da je to služba, ali pa so balet gledali le po televiziji. Televizije in ogleda v živo, ob živi glasbi in plesalcih, ki s svojimi telesi poskušajo prikazati zgodbe ali kakršno koli drugo sporočilnost in čustva, se enostavno ne da primerjati.« Vesela pa je, pravi, da imamo tudi v Pomurju veliko baletnih šol in je otrokom omogočeno, da v baletu najdejo svoje poslanstvo, kakor ga je pred leti našla sama. »Tudi sama sem enkrat naredila baletno delavnico v Murski Soboti, kjer sem hotela otrokom v največji možni meri prikazati, kaj vse je balet, in jih naučila nekaj delčkov iz znanih predstav.«