Takrat 20-letna Jožefa iz Krašč in 26-letni Oto iz Črnec pri Apačah sta se pred 46 leti udeležila Vestnikovega vlaka, enodnevnega izleta, ki ga je že takrat organizirala naša medijska hiša. Verjetno ob tem nista niti slutila, da bi lahko na tem izletu spoznala ljubezen svojega življenja. Pa vendar se je zgodilo ravno to. Oto, ki mu je Jožefa takoj padla v oči, je sklenil, da bo mladenka njegova žena, zato v svoji nameri, da jo osvoji, ni popustil. V akcijo je stopil kar na vlaku.
»Vestnikovi novinarji so prosili mlade, ki so se udeležili izleta, naj jim na vlaku pomagajo prodajati srečke. Tudi jaz sem jih s prijateljico prodajala. Ko sva prišli do njega, me je nagovarjal, naj tudi jaz od njega vzamem eno srečko, pa nisem želela, ker sem verjela, da bo prazna. Vseeno me je pregovoril in res je bila prazna. Ko sem mu jo pokazala, mi je rekel, da ni prazna, ampak da sem jaz na njej. In tako se je začelo,« pripoveduje danes 66-letna Jožefa, ki se je takrat izleta udeležila z danes že pokojno teto iz Gradišča. Oto je bil na izletu sam, udeležil pa se ga je po zaslugi očeta, ki je bil kot dolgoletni naročnik Vestnika izžreban v nagradni igri, katere glavna nagrada je bila ravno udeležba na vlaku. »Oče je to nagrado prepustil meni, še pošalil se je, naj grem, saj bom mogoče tam našel kakšno dekle,« nam je zaupal Oto.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Lelosi obuja duh Mure: V soboškem proizvodnem obratu se obeta več kot 100 novih zaposlitev
Hitro rastoče kamniško podjetje del proizvodnje iz Kitajske seli v kompleks nekdanjega tekstilnega giganta v Murski Soboti.
Kot se še spominjata naša sogovornika, se je izleta takrat udeležilo blizu tisoč ljudi. Ogledali so si Bled z okolico in se sprehodili skozi sotesko Vintgar. »Na poti v soteski so bili drobni črni kamenčki. Ves čas je hodil za mano, pobiral te kamenčke in jih metal vame. Tudi sicer me je vso pot gledal in osvajal na različne načine,« razlaga Jožefa, ki je prepričana, da ju je usoda združila. »Če se ne bi spoznala tam, se verjetno ne bi nikoli. Mi mladi namreč nismo hodili v njihove konce in oni ne v naše.«
»Ka se te mlašej noro dela, vejpa fajn gej viditi«
Po celodnevnem druženju na vlaku je Oto, ki je takrat vozil hrošča, ponoči Jožefo peljal domov. »Teta je bila v skrbeh. Spraševala me je, ali me ni strah, da me bo domov peljal nekdo, ki ga poznam komaj en dan. Pa sem ji rekla, da če se je tako zavzel, me že hoče imeti,« pripoveduje Jožefa. Oto, ki je bil takrat že zaposlen v Avstriji in se je v domače kraje vračal le ob koncih tedna, je od takrat vsak konec tedna preživel na domačiji pri svoji izbranki. Ta se sicer, kot priznava, pri dvajsetih letih še ni želela zaljubiti in imeti fanta. »Med tednom sem mu pisala, da me konec tedna ne bo doma in naj ne hodi. Pa ni popustil in je vseeno prišel, seveda sem bila doma.« Ko je Jožefina babica izvedela, da je mladenka pisala Otu, naj ne hodi k njim, je rekla njeni mami »Ka se te mlašej noro dela, vejpa fajn gej viditi«, se še spominja.
Vztrajnost Ota se je obrestovala, saj je med njim in izvoljenko takrat vzklila ljubezen, ki je le rasla, naslednje leto, torej leta 1978, pa sta se poročila. V zakonu so se jima rodile tri hčerke, najstarejša Petra leta 1979, čez dve leti Darija, leta 1985 pa še Martina. Kljub temu da je bil Oto ves čas zaposlen v Avstriji, sta z Jožefo, ki je doma skrbela za hčerke in manjšo kmetijo, gradila še hišo. »Zelo mi je manjkal doma, saj ni bilo enostavno s tremi šoloobveznimi otroki, pa delo na kmetiji je bilo. Hvala bogu sva s kmetijo oziroma predvsem s prodajo mleka zaslužila toliko, da sem vsako leto kupila drva, pa vse potrebno za kuhinjo. Čeprav je bilo vmes težko, smo nekako uspeli vse preživeti.«
Rada se odpravita na enodnevne izlete
Serčeva, ki danes uživata v pokoju in končno lahko preživljata več časa skupaj, sta hvaležna za vse, kar imata v življenju, najbolj ponosna pa sta na svoje tri hčerke, ki so vse zaposlene in so si vse že tudi ustvarile družino. »Najstarejša hčerka si je hišo zgradila na domačiji, druga je v Rogašovcih, najmlajša pa na Krajni. Imava tudi štiri vnukinje, na katere sva izjemno ponosna. Ko so bile mlajše, so veliko časa preživele pri naju v varstvu, tudi sedaj z največjim veseljem skrbiva zanje in sva njihovim staršem v pomoč pri vzgoji,« nam še razloži Oto.
Zakonca, ki letos praznujeta 45. obletnico poroke, si čas krajšata še z delom na velikem vrtu, rada pa se odpravita tudi na enodnevne izlete ali romanja. Tako se bosta tudi to soboto udeležila Vestnikovega vlaka, na katerega imata res lepe spomine.
