Obe razstavi je pripravil z akademsko slikarko Suzano Brborović, s katero si že več let delita umetniški atelje. Je tudi glasbenik, ki glasbo povezuje s svojimi deli in objekti.
Pri vajinih skupnih razstavah ne gre le za predstavitvi vsakega umetnika posebej, temveč za dialog med vama ali – kot so ob razstavi zapisali v KiBeli – za dialoškost dveh slikarskih govoric.
»Najino ustvarjanje se prepleta že kar nekaj časa, saj sva si delila atelje že na likovni akademiji. Prav najini pogovori o slikarskih tehnikah, principih in motivacijah so nama že večkrat pomagali razviti kakšno idejo ali odpraviti dvom.
Obe razstavi smo zastavili z namenom, da pustimo gledalki in gledalcu večjo svobodo pri interpretiranju in raziskovanju prepleta najinih slikarskih govoric.
Ko naju je kuratorka Tia Čiček z idejo skupne razstave povabila v galerijo Škuc, sva bila takoj za. Čeprav izhajava iz dokaj različnih tematskih izhodišč, ni bilo težko najti sorodnih elementov in principov in menim, da najina dela dobro delujejo postavljena druga ob drugo. Obe razstavi smo zastavili z namenom, da pustimo gledalki in gledalcu večjo svobodo pri interpretiranju in raziskovanju prepleta najinih slikarskih govoric. Glede na odziv publike je kar dobro uspelo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Robert Celec spet pod lupo. Državnemu organu domnevno predložil lažno zdravniško spričevalo
Policisti preiskujejo sum, da mu je potrdilo neupravičeno izdal zdravnik ZD Murska Sobota.
Kakšna je vaša slikarska govorica in kako se z Brborovićevo dopolnjujeta?
»Moje ustvarjanje temelji na plastenju, nanosu številnih plasti barve, nalepk, podob in zapisov. Zanimata me nepopolnost in razpad, zato te plasti dodatno obdelujem z brušenjem, rezanjem in kaženjem. V bistvu je takšno uničevanje velik del mojega izraza in nakazuje odmik od brezhibnosti.
Inspiracijo za to najdem v razpadajoči estetiki starih sten, še posebej v raznih alternativnih glasbenih klubih, kjer so v raznih napisih in nalepkah ujete kolektivne zgodbe tujcev.
Inspiracijo za to najdem v razpadajoči estetiki starih sten, še posebej v raznih alternativnih glasbenih klubih, kjer so v raznih napisih in nalepkah ujete kolektivne zgodbe tujcev. S tem ustvarim svet, v katerem so nepopolnosti in naključnosti dobrodošle. Tudi Suzanina dela so sestavljena iz plasti, ob čemer so nekatere poteze in barvni nanosi naključni, drugi pa skrbno izbrani. Suzana velikokrat začne z mrežo, pri meni pa je osnova piksel. Oba uporabljava tehnologijo v takšni ali drugačni obliki. Za načrtovanje uporabljava adobe photoshop, za izvedbo pa projektor in tiskalnik. Lahko bi rekli, da se oba igrava z vprašanjem, katera poteza je digitalna in katera analogna.«
Likovni kritiki pravijo, da gre za postmedijsko slikarstvo, ki črpa iz digitalnih podob in tehnoloških orodij. Tudi vaši liki so kot figure iz pikslov.
»Kot osnovo za vse nanose in plasti večinoma izbiram razne like iz videoiger 80. in 90. let preteklega stoletja. Že od nekdaj me fascinirajo te oblike, ampak s tem nočem vzbujati nostalgije, niti retro momenta. Pri svojem delu uporabljam PVC-plošče, v katere vrežem povečane različice teh likov, s tem pa jih povlečem iz ekrana, kjer so uživali popolno digitalno ostrino, in jih prenesem v našo stvarno realnost, polno napak. Ampak mislim, da ni ključno, da opazovalci te like prepoznajo, saj končna tapiserija podob in potez ponuja dovolj prostora za individualno izkušnjo.«
Pogosto oba vključujete tudi motive iz popularne kulture.
»Tako je, v mojih slikarskih delih se lahko razbere, katera glasba, knjige, filmi in seveda tudi katere videoigre so imele name največji vpliv. Skoraj gre za nekakšno dokumentacijo vsega, kar je name naredilo vtis. Te podobe nato izmenjujem z lastnimi dizajni in zamislimi in si tako dopustim, da delam fluidno in brez zadržkov.«
V mojih slikarskih delih se lahko razbere, katera glasba, knjige, filmi in seveda tudi katere videoigre so imele name največji vpliv.
Ste tudi član glasbene skupine. Kako pa se pri vas dopolnjujeta glasba in likovna umetnost?
»Velik del energije vložim v ustvarjanje glasbe s skupino It's Everyone Else. Povezav je kar nekaj, saj je glasba, ki jo ustvarjam, večplastna in hrupna, velikokrat se stvari prelivajo druga v drugo, podobno bi lahko rekli tudi za moj likovni izraz. Povezava je postala še bolj neposredna, ko sem za razstavi v KiBeli in Škucu pripravil dva videa, ki vključujeta avdio. Uporabil sem enak osnovni princip kot pri ustvarjanju pesmi za It's Everyone Else, kjer vključujem avdio izseke iz filmov, serij, videoiger in jih nato s procesorji za obdelavo zvoka popačim do te mere, da niso več razpoznavni in dobijo nov značaj. S tem sem ustvaril nekakšen logični most med temi ustvarjalnimi alter egi. Vsekakor bom še naprej raziskoval v tej smeri.«
Oblikujete tudi plakate za filme in koncerte. Koliko je to danes še zanimivo, kajti zdi se, da postajajo spregledan medij? Nekoč so znali biti družbenokritični, estetski … Danes kot da izgubljajo svoj prvotni pomen in ostajajo le še kot oglas za trgovine in portrete politikov.
»Plakate za koncerte in glasbene turneje oblikujem že od srednje šole. Njihova relevantnost in kakovost sta se z leti morda res zmanjšali, a menim, da imajo še vedno pomembno vlogo v kulturnem in političnem izražanju. Lani sem na primer naredil plakat za kratki film Männerabend mladega nemškega režiserja Aresa Ceylana, ki je prejel nagrado Festivala evropskih kratkih filmov v Brestu. Film govori o odnosih med moškimi in predvsem o toksični moškosti, zato je bilo še posebej pomembno, da je plakat estetski, učinkovit in udaren. V misli mi pridejo tudi plakati, ki vabijo na demonstracije. Plakati imajo torej še vedno pomembno sporočilno vlogo, saj lahko opozarjajo na dogodke in dela, ki dejansko vplivajo na pozitivne spremembe.«
Zadnja leta živite v Leipzigu. Kaj vas je pripeljalo tja. Kakšne so tam možnosti za ustvarjanje in odnos do ustvarjalcev? Morda tudi, kaj so ti koronski časi prinesli ali vam vzeli?
Mesto (Leipzig - op. a.) ima tudi svoje temnejše strani, kot je vzpon skrajne desnice, kar je značilno za celoten vzhod Nemčije, a ima Leipzig na srečo močno tradicijo upora, tako da se vsakršna diskriminacija težko zakorenini, saj ljudje tega ne dopustijo.
»Potreboval sem spremembo okolja in Leipzig me je očaral že po enotedenskem obisku. Scena, predvsem alternativna, je raznolika, glasbenih klubov je ogromno, in čeprav tukaj živi pol milijona ljudi, mesto ostaja umirjeno in ne daje občutka, da se stvari dogajajo s svetlobno hitrostjo, kot recimo v Berlinu. Mesto ima tudi svoje temnejše strani, kot je vzpon skrajne desnice, kar je značilno za celoten vzhod Nemčije, a ima Leipzig na srečo močno tradicijo upora, tako da se vsakršna diskriminacija težko zakorenini, saj ljudje tega ne dopustijo. Pandemija je na vsako sfero mojega ustvarjanja vplivala drugače. Na oblikovalski del ni imela večjega vpliva, saj imam srečo, da večino tovrstnega dela lahko opravim za računalnikom od doma. Sem se pa spopadel z nemajhnim izzivom postavljanja razstav na daljavo. Obenem so omejitve tudi precej omejile moje glasbeno delovanje, saj so odpadli vsi najini nastopi, ki so drugače pomemben del mojega umetniškega izražanja. To je bil precej močan udarec za glasbeno sceno na splošno, sploh alternativno, saj so turneje za mnoge skupine glavni vir dohodka.«
