/ Mankica Kranjec je razpeta med Slovenijo in Belgijo, zaljubljena je v Berlin, v tržnico Hongkonga. Pred letom dni se je odpravila na potovanje v družinsko preteklost. In nastala je fotografska razstava.
Dedka, pravi, osebno ni poznala, saj je umrl dve leti pred njenim rojstvom, je pa svoj čas živel s sinom Matjažem in snaho Viktorijo v Senožetih pri Ljubljani. »Oče mi vedno pravi, da bi bil vesel in ponosen name, če bi me spoznal. A na žalost je umrl leta 1983, jaz pa sem rojena leta 1985. Ga pa spoznavam skozi zgodbe, pripovedovanja ljudi. Zanimivo je, da si skozi pisanje človek malce drugače predstavlja podobo nekoga.« Hišo v Senožetih je zgradil Miško Kranjec in tam zadnjih deset let živel z ženo Emo, družina pa je po njegovi smrti obdržala njegovo sobo, kjer je pisal, in uredila majhen muzej.
»V spominski sobi so še vedno njegov stol, pisalni stroj, klobuk, rokopisi, svinčniki, zvezki in knjige. Včasih se usedem tam, sicer neka energija vedno ostane, a je drugače. Spoznavam pa ga s pomočjo besed, spominov ljudi, ki so ga poznali, zlasti očetovih zgodb in spominov.«
Pred letom dni se je Mankica odpravila, kot pravi, na zelo čustveno popotovanje v preteklost, ne le zanjo, tudi za njenega očeta. »Obiskali smo prostore, kjer je bil dedek in sem jih jaz prvič videla, moj oče pa se jih še dobro spominja. Kamor sta hodila na lov, gorice, kjer so obirali grozdje. Take zelo osebne zgodbe, ki jih prej nisem poznala, v knjigah namreč tega ne najdeš.« Dedka je odkrila tudi na nekaterih posnetkih Radiotelevizije Slovenija, tako je, pravi, spoznala tudi njegovo gestikulacijo, način gibanja in govora. »Vidim, kako se je vedel, premikal, kar – mogoče se sliši smešno – vse spremlja posebna energija. Zdi se mi, kot da sva se poznala.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Zakaj se je odločila za to potovanje v preteklost? »Odločitev, da pripravim fotografsko razstavo, je v meni tlela že kar nekaj časa. Vrhunec je bila lanska 110. obletnica dedkovega rojstva. Nekako smo vedno tudi govorili, da je bilo to Miškovo leto, čeprav je bilo hkrati tudi Cankarjevo (smeh). A mislila sem si, da je to točka, ko bi bilo lepo nekaj narediti in se po svoje pokloniti dedkovi bogati kulturni zapuščini. Potem smo z mamo in očetom ter s psičkom Bluesom, ki je iste pasme, kot ga je imel dedek, namreč jazbečar, preživeli lep čas v Prekmurju. Želela sem spoznati dedka bolj osebno in glede na to, da se ukvarjam s fotografijo, se mi je zdelo, da je to medij, s katerim bi ga lahko najbolje počastila.« Mankica je kot diplomantka komunikologije na Fakulteti za družbene vede tudi vešča pisanja in dela kot novinarka, a izbrala je podobe. »Fotografija je medij, s katerim lahko skozi svoje oči najbolj osebno nekoga ali nekaj predstaviš.«
Pravi, da je s starši odkrivala kotičke Prekmurja, ki jih drugače ne bi nikoli našla, njen oče pa se jih še spomni. »Mnogi kraji so danes spremenjeni. Tam, kjer je bilo nekoč močvirje, je danes naselje. Kjer so bili rokavi Mure, jih več ni, tudi ne polj, lovišč … Nekatere točke so izginile v zadnjem letu dni. Recimo pekarne, kamor je hodil dedek enkrat na teden s kolesom po svež ržen kruh, danes ni več. Pred enim letom je še stala – imam jo na eni svojih razstavljenih fotografij –, danes je poravnana z zemljo.« Podobe ostajajo v spominih, a vendarle izginjajo, doda.
Mankica je na dedkovo in očetovo pot stopila kmalu, saj je kot novinarka začela pisati že konec gimnazije. Nato je sama in z mamo veliko potovala po svetu, kar strastno počenja še danes. »Nekako pa sem se našla v fotografiji, ker se tako najlažje izrazim (smeh), pa tudi v besedah. Najljubša mi je dokumentarna fotografija, predvsem zato, ker lahko povem neko zgodbo povsem po svoje.« Tudi razstava Po stopinjah mojega deda, ki je do konca avgusta na ogled v Expanu, ne zajema le fotografij, zraven je Mankica zapisala tudi besede, ki jih je treba prebrati za celostno podobo.
Dedove stopinje Mankice Kranjec bodo iz Murske Sobote potovale v Lendavo, Ljubljano in celo Washington. In še kam, kolikor sem jo spoznala. »V Prekmurju razstava začenja svojo pot, nato bo potovala po Sloveniji. Idej je zelo veliko in Prekmurje se mi je nekako zdaj še bolj odprlo. Ima neko čarobnost, magičnost … Presenetili so me tukajšnji sončni zahodi, čeprav nisem ljubiteljica sončnih zahodov, so me v Prekmurju naravnost fascinirali. In želim se vračati. Mogoče bo nekoč nastal neki celostni zapis, kaj pa vem, morda nekoč knjiga. Pustila se bom zapeljati in kamor me pripelje, me pripelje.«
