Hedvika Križanič v 92. letu še vedno z navdušenjem ustvarja iz slame, leta 2019 je za ohranjanje edinstveno dolge tradicije izdelovanja izdelkov iz kreppapirja za majoš in pozvačina na folklornem festivalu ter za izdelovanje izdelkov iz slame prejela priznanje Občine Beltinci. Snaha Marija je njeno delo okoli 40 let zgolj opazovala, pred slabim letom pa se odločila priučiti te spretnosti in nadaljevati tradicijo. Dolgi zimski večeri, pravi sogovornica, so kot nalašč za to, da si jih popestrita z ustvarjanjem. »Vsako delo potrebuje čas. Da nekaj začneš, moraš biti pripravljen, predvsem pa je pomembno, da te to veseli. Če te ne, nima smisla,« razmišlja Marija Križanič. Doda, da je izdelovanje iz slame kar zahtevno, se pa trudi delo opraviti čim bolje. Osnovni vzorci ji gredo že dobro od rok, počasi se loteva tudi zahtevnejših. Naslov za nasvete je seveda tašča, ki je zelo dobra učiteljica in »kriva« za njeno navdušenje nad ročnimi deli. »Pomembno je, da se s taščo razumeva. Tudi če me včasih kaj popravi, vem, da je to dobronamerno,« pravi sogovornica, ki si zelo želi sama izdelati tako imenovani dožnjek oziroma lestenec iz žitnih bilk. To je eden od najzahtevnejših pletenih izdelkov, doslej pa je najbolj ponosna na pleteno košarico, ki jo je okrasila z domačimi cvetlicami.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Križaničeva poudari, da je pomembno ohranjati tradicijo in dediščino naših prednikov. Sama izhaja iz Renkovec in spomni se, da je že v otroštvu opazovala babico, kako ustvarja iz kreppapirja. »Pomembno se mi zdi ohranjati tradicionalne dejavnosti. Nekateri tega ne znajo ceniti, morda izdelke iz slame malo bolj kot iz kreppapirja, saj mislijo, da je to kič. Toda ni, to so delali že naši predniki. Ko ni bilo svežih rož, so za vence, poroke in druge priložnosti uporabljali rože iz tega materiala. Spomnim se, da je moja babica izdelovala vence in jih voskala.«
Iz domače slame
Izdelke pleteta iz domače slame. Žitna stebla porežejo takrat, ko žito še ni povsem zrelo, temveč še nekoliko zeleno. »Uporabljamo rženo slamo, ki ima dolge bilke. Potem ko jih porežemo, jih povežemo v manjše snope in posušimo na soncu. Sledi čiščenje pri kolencih, saj je treba odstraniti klasje in odpadne dele,« razloži Križaničeva. Preden začnejo iz slame spletati razne izdelke, jo je treba za kratek čas namočiti v vroči vodi, da se zmehča. Nato pa jo še razporedijo glede na debelino, da je pri pletenju vse lepo sortirano. Sobesednica še poudari, da je treba slamo za boljšo obstojnost, ali po čiščenju ali pred uporabo, žveplati. Razne pletene košarice okrasita s suhim cvetjem, ki ga na domačem vrtu v zadnjih letih vzgaja Marija.
Ustvarjalka kot najpomembnejše lastnosti za dobro narejena ročna dela našteje potrpežljivost, natančnost in veselje do tega početja. »Tako kot pri vsakem delu pa tudi pri tem velja, da več prakse prinaša boljše rezultate.« Križaničevi se s pletenjem ukvarjata za dušo, izdelke prodajata v manjši meri, jih pa velikokrat poklonita kot darilo. Enaindevetdesetletnica je v preteklosti svoje znanje prikazovala in predajala tudi mlajšim po osnovnih šolah, njena snaha pa ima podobne izkušnje z izdelki iz kreppapirja. To je namreč dejavnost, ki njen prosti čas zaseda zadnjih deset let. Enako dolgo obdobje tudi kvačka, še desetletje dlje pa se ukvarja z obšivavanjem prtičkov.
To jo drži pokonci
Kreppapir ima Marija Križanič rada zaradi barv, pa tudi zato, ker z njim lahko uresniči številne ideje. Izdeluje različne vrste rož, v zbirki se najdejo tudi košarice, ikebane in drugi izdelki. Pred petimi leti je od tašče prevzela izdelovanje kron za mlaj oziroma majoš, ki ga v Gančanih postavljajo že več kot sto let. Če je pri delu dosledna, pravi, za eno krono porabi slaba dva tedna, kot je znano, pa so na vsakem majošu štiri. Vsaka ponazarja eno od smeri neba. Z drugimi člani Turističnega društva Sodar Gančani sodeluje tudi pri izdelovanju okraskov, ki jih mladi vsako leto obesijo na majoš.
Od vseh hobijev trenutno največ časa posveča pletenju iz slame. To ji je največje veselje in izziv, saj je nekaj drugačnega, redkega. Želi pa si, da bi za vse svoje dejavnosti imela več časa in da bosta s taščo Hedviko, za katero pravi, da jo ročna dela držijo pokonci, še dolgo družno ustvarjali.