Če se na pot do Zakopan iz Slovenije odpravimo z avtomobilom, med drugim prečkamo velik del Slovaške in greh bi bil, če se ne bi ustavili v katerem od številnih mestec ali si ogledali kakšnega od mnogih gradov, ki jih ta dežela ponuja. Ker sva v prestolnici že bila, sva se s partnerjem tokrat odločila, da si ogledava mesto Trenčin na zahodu Slovaške, bolje rečeno naju je zanimal tamkajšnji grad. Do njega se lahko peš povzpnete iz mestnega središča po tlakovani cesti, ob kateri je nekaj prijetnih lokalov in cerkev, z dvorišča katere se že ponujajo prostrani razgledi na mesto.
Trenčinski grad je tretji največji na Slovaškem. Gre za tipičen srednjeveški grad, ki naj bi bil zgrajen v zgodnjem 10. stoletju. Ogledate si ga lahko sami ali pa se udeležite vodenega ogleda. V gradu je na ogled muzejska zbirka, ki prikazuje zgodovino regije in gradu, ta pa je razglašen za kulturni spomenik Slovaške. Na dvorišču vas bodo med drugim pričakale različne ptice ujede in sove, ki so sicer privezane, tako da ni strahu, da bi vas napadle, srečate lahko tudi grajsko gospodo. Povzpnete se lahko vse do najvišje točke gradu, stolpa, od koder se z balkona ponujajo čudoviti razgledi. Za nameček lahko na grajskem dvorišču odigrate partijo šaha ali posedite v prijetnem lokalu.
Ker naju je do Zakopan čakalo še nekaj vijugaste vožnje čez Karpate, si preostanka mesta tokrat nisva pogledala. Je pa ravno takrat potekalo tradicionalno kajakaško tekmovanje, sicer pa je Trenčin znan po nogometnem klubu AS Trenčin, ki nastopa v prvi slovaški ligi, in hokejskem klubu Dukla Trenčin, ki igra v slovaški super ligi. V tem mestu je bilo rojenih več hokejistov, ki igrajo v ameriških profesionalnih klubih.
Sir po merah in poseben arhitekturni stil
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Ne samo pozimi, tudi poleti so Zakopane, mesto na skrajnem jugu Poljske, ki ga večina pozna po smučarskih skokih, zelo obiskane. Struktura gostov se je od najinega zadnjega obiska pred štirimi leti sicer malo spremenila. Če so bili takrat v glavnem le domači gostje, je zdaj presenetljivo vse več turistov iz arabskih držav – Katarja, ZAE in Savdske Arabije, med turisti so tudi Skandinavci ter Slovaki in Čehi, še vedno pa prevladujejo Poljaki. Najbolj znana ulica v Zakopanah je Krupowki, na njej boste našli številne tradicionalne restavracije, trgovinice s spominki, oblačili in drugim, tudi visoko modo. Tukaj je tako čez dan kot zvečer največ dogajanja, praktično v vsaki restavraciji nastopa t. i. kapela goralska, kar bi lahko prevedli kot gorski bend, ki igra tradicionalno glasbo regije Podhale. Poleg tradicionalnih poljskih jedi, med katere spadajo pierogi, žurek, boršč, rosol, tudi svinjska rebra, je za to regijo značilen oscypek, dimljeni sir iz ovčjega mleka, ki ga prodajajo praktično povsod. Narejen mora biti iz vsaj 60 odstotkov ovčjega mleka, dodajajo mu še kravjega ali kozjega, tehtati mora od 60 do 80 gramov in meriti od 17 do 23 centimetrov. Delajo ga lahko le med aprilom in začetkom oktobra, ko se ovce hranijo s svežo travo. Sir dajo v lesene kolute dekorativnih oblik, te pa za noč ali dve v sod s slanico, nato pa jih 14 dni dimijo v posebnih lesenih hišah. Kupite ga lahko v kosu, še posebej pa je popularen kot ulični prigrizek, narezan na kolute, popečen na žaru in postrežen z brusnično marmelado.
Lepota Zakopan je v tem, da se iz mestnega vrveža lahko v zelo kratkem času umaknete v naravo. Z ulice Krupowki vas kažipoti vodijo proti vzpenjači na Gubalowko, 1126 metrov visoko goro nad mestom, ki je ena bolj priljubljenih turističnih točk. Nanjo se lahko povzpnete tudi peš, pot ni zahtevna. Na vrhu je veliko gostinske ponudbe, trgovinic, letno sankališče in še kakšna aktivnost, očarala vas bo tudi vasica s hišami v tipičnem stilu, te so lesene z visokimi, strmimi strehami. Takšne so pravzaprav vse stavbe v Zakopanah, od starejših do novih. Arhitektura v Zakopanah je resnično nekaj posebnega, zanjo obstaja tudi poseben izraz »zakopanski stil« ali tudi »Witkiewiczev stil« po umetniškem kritiku, arhitektu, slikarju, pisatelju in novinarju Stanislawu Witkiewiczu, ki ga je zasnoval v sredini 19. stoletja, ko so se Zakopane začele razvijati v turistično središče.
Pravi naravni biseri se skrivajo na širšem območju Podhal, predvsem v Tatrah, kjer se lahko povzpnete na številne vrhove in si ogledate mnoga jezera. Midva sva se odločila za pohod do jezera Morskie oko (Morsko oko), ki je največje jezero v Tatrah in tudi najbolj obiskano. Če vam pešačenje ne diši, vas skoraj do jezera odpeljejo s konjsko vprego (cene so za poljski standard sicer kar zasoljene, okrog 20 evrov v eno smer). Na vstopni točki pri jezeru je kar velika gneča, zato je bolje stopiti še nekaj metrov okrog jezera, kjer najdete miren kotiček in uživate v razgledu.
Skakalnica, pokopališče in miši
Ko smo v Zakopanah, je seveda obvezen ogled smučarske skakalnice Wielka Krokiew, ki je redno prizorišče svetovnega pokala FIS v smučarskih skokih. Ravno v času najinega dopusta so potekale evropske igre in tudi če nisi imel vstopnice, se je od daleč dalo videti kakšen skok. Sicer si je vrh skakalnice možno tudi ogledati, do tja vas popelje sedežnica, ob vznožju skakalnic pa je bogata gostinska ponudba.
Svojevrstna zanimivost v Zakopanah je staro pokopališče pomembnih osebnosti, poimenovano po Janu Peksi, ki je podaril zemljišče zanj. Vhod pokopališča je zasnoval že omenjeni Stanislaw Witkiewicz, leta 1931 pa so ga razglasili za spomenik. Od takrat so na njem pokopavali le ljudi, ki so bili kakor koli pomembni za Tatre in Podhale. Pokopališče je zanimivo predvsem zaradi nenavadnih, unikatnih nagrobnih spomenikov.
Zakopane ponujajo toliko, da je težko opisati prav vse, kar lahko tam vidite ali doživite. Morda še nekaj nasvetov, kaj početi v slabšem vremenu. Oglejte si tatrski muzej ali morda narobe obrnjeno hišo (dobesedno) ali pa se podajte na ogled ene od atrakcij, ki se promovirajo pod skupnim imenom Zakoatrakcje. Ena od njih je Myszogrod, mišje mesto, kjer je več kot tisoč miši iz vsega sveta. Postavljenih je več scen, tako lahko vidite miške, ki plezajo na letalo, sedijo na majhni sedežnici, na vlaku, na knjižnih policah, v vesolju in še kje. Med atrakcijami so še ogled papig, park iluzij, podvodni svet, spust z napihljivim balonom po doskočišču skakalnice in spust po ogromnem toboganu pod Gubalowko.
Pravljični grad
Vsega ni dobro izdati in nekaj naj ostane še za lastno raziskovanje, zato še nekaj besed o naslednji destinaciji, ki sva jo v okviru tega potovanja izbrala. To je bilo slovaško mesto Bojnice, zgodovinsko mesto ob reki Nitri. Bojnice, tudi eno najstarejših zdraviliških mest, so znane po največjem živalskem vrtu na Slovaškem in gradu Bojnice. Grad se prvič omenja leta 1113 in je bil prvotno zgrajen kot lesena utrdba, sčasoma je bil zgrajen kot kamniti grad, v 20. stoletju pa v romantičnem slogu. Pojavil se je v številnih svetovno znanih filmih, v njem pa vsako leto poteka tudi znani mednarodni festival duhov. Že na prvi pogled vas bo osupnil s svojim pravljičnim videzom, vredna ogleda je tudi notranjost. gledati si jo je možno le pod vodstvom. Tukaj sva doživela zanimivo izkušnjo – plačava vodeni ogled, nakar naju gospa na blagajni vpraša, od kod sva in ali bo angleščina v redu. V redu bo, sva rekla. Nato pa so se okrog vodnika začeli zbirati obiskovalci, vsi razen naju so bili Slovaki. Mimoidočo uslužbenko vprašam, ali bo vodenje vseeno tudi v angleščini. Po kratkem premisleku mi odvrne, da bo vodnik seveda prevajal. No, izkazalo se je, da ni znal angleško, kar mi je celo malo posmehljivo navrgel, zato sem zbrala vse svoje jezikovno znanje in partnerju prevajala iz slovaščine. Če imate kaj posluha za jezike in če znate še kakšen drug slovanski jezik, ne boste imeli preveč težav, pa še dobro je, ker se naučite kakšno novo besedo. Ker smo bili zadnja skupina pred zaprtjem gradu, nam je gospod, ki nas je vodil po razstavi, predstavil resnično vsak košček in kos pohištva, običajno enourna tura pa je tako trajala še tri četrt ure dlje. Če bi čisto po naključju kdaj bral te vrstice, mu na tem mestu izrekam vse pohvale, kajti doslej sem spoznala resnično malo ljudi, ki bi s takšnim entuziazmom razlagali o čemer koli.
Po vsem zanimivem, kar nam je povedal o gradu in njegovih prebivalcih skozi zgodovino, je bila pika na i podzemna kraška jama z jezercem v temeljih gradu. Ko je grad zaprl svoja vrata za nami, sva si v njegovi neposredni bližini ogledala še tradicionalne slovaške hišice, v katerih so trgovinice, apartmaji in gostinska ponudba. Bojnice bi si vsekakor zaslužile, da bi tam ostala še vsaj kakšen dan, saj ponujajo veliko, med drugim je nad mestom razgledišče, podobno naši poti med krošnjami na Pohorju. Tudi sicer na Slovaškem ostaja še kar nekaj kotičkov, ki jih bo treba raziskati ob naslednji priložnosti.
