Prva misel, ko nekdo omeni jadranje, je sončno vreme, lesketajoče se morje, veter v laseh in uživanje v brezdelju. Velikokrat k temu pritičeta še obilica hrane in pivo ali kakšni drugi alkoholni zvarki. Naše jadranje je bilo nekoliko drugačno. Posadka petih ljudi, ki se med sabo nismo poznali, se je z jadralnim društvom Iccadria odpravili na t. i. FIT jadranje, pri čemer se nismo povsem zavedali, kaj to pomeni. Vedeli smo, da bomo zdravo jedli in veliko telovadili.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(Kolumna) Kdo želi živeti večno?
Verjamem, da se dolgoživi svetopisemski očaki niso podvrgli nobenemu tretmaju, razen zaupanju.
Ko smo se v torek zvečer vozili v Murter na Hrvaškem, smo zaradi deževne vremenske napovedi vsi čutili cmok v grlu, a že kmalu po snidenju s skiperjem Frenkom (Franjo Stančin), ki nas je počakal na jadrnici, smo začutili, da se obetajo zanimivi dnevi. Vesolje je poskrbelo, da smo se karakterno odlično ujeli.
V sredo zjutraj nas je zbudil romantičen zvok dežja na krovu, oblačno nebo in radarska slika pa nista obetala nič drugačnega nadaljevanja dneva. Odločili smo se, da izjemoma preskočimo jutranje raztezanje, pripravili zdrav zajtrk in naredili načrt. Frenk nas je poučil o jadrnici, pokazal osnove varnega gibanja, nas naučil privezati in odvezati barko, narediti vozle in dodelil naloge, saj smo se odločili, da kljub dežju izplujemo.
Oblekli smo dežne uniforme, vsak je zavzel svoj položaj na jadrnici in naše popotovanje se je začelo. Odpravili smo se na otok Kaprije, morje je bilo mirno, dež pa nas vso pot ni zapustil. Med plovbo smo dekleta pripravila kosilo, tako da smo na otok prišli okrepčani. Kot v zahvalo za pogum je nehalo tudi deževati. Takoj smo se odpravili na enourni sprehod po otoku in uživali v miru in neokrnjeni dalmatinski naravi. Večerjali smo pri Kati, ki jo poznajo domala vsi jadralci. Pripravila nam je jadranske lignje, ki jih je sama ujela. Po krajšem sprehodu in klepetu smo se odpravili spat.
Tudi drugi dan smo se zbudili v deževno jutro, a se jutranjemu raztezanju nismo odpovedali. Stisnili smo se na krmi jadrnice in razmigali telo. Za zajtrk smo pripravili ovseno kašo s sadjem in po zajtrku veseli ugotovili, da se je pokazalo sonce. Hvaležni za sončne žarke smo se odločili za kavo ob šumenju morja, da se nam je zajtrk polegel. Potem pa smo se odpravili na krajši sprehod in odkrili odličen kraj za trening na prostem. Trenerka Urška Kranjec, ki je licencirana AFP-trenerka in prehranska svetovalka, je končno prišla na svoj račun in s številnimi trebušnjaki, počepi, iztegnjenimi koraki, vajami za roke iz nas iztisnila zadnje atome moči, za nagrado pa smo do jadrnice še tekli. Kot se je izkazalo, ravno pravi čas, saj je kmalu spet začelo deževati. Počakali smo, da je najhujši del nevihte minil, nato pa tudi mi izpluli proti marini.
Na poti se je spet pokazal sonček, da smo lahko razprli jadra in prvič občutili, kako je zares imeti veter v jadrih. Navdušeni smo vsi prijeli za krmilo in uživali v sončnih žarkih, ki so nas spremljali do marine. Po kosilu je bil čas za raziskovanje obal Murterja, dokler nas na jadrnico ni spet spodil dež. Po večerji smo prijetno utrujeni kar padli v posteljo.
Po dveh prebujanjih v dežju smo se tokrat zbudili v jutro z burjo, a se nismo dali motiti. Našli smo kotiček za jutranje raztezanje in uspešno prebudili duha in telo, ki je že čutilo posledice treninga, zato se je napitek z magnezijem močno prilegel. Ker smo bili vsi razen skiperja neizkušeni, smo sklenili, da se tokrat ne izplujemo, ampak se prej odpravimo proti domu. Spakirali smo in predali jadrnico, opravili odlično, a seveda zdravo kosilo v lokalni restavraciji, potem pa se povzpeli na najvišji vrh Murterja in uživali v osupljivem razgledu. Poleg majhnih okoliških otokov smo lahko s pogledom ujeli tudi Kornate. Na poti domov smo se ustavili še v Biogradu na Moru in si za nagrado privoščili sladico.
Ufitovke in ufitovci smo soglasno ugotovili, da nam je bilo jadranje prekratko, kar je odlična popotnica za to, da se ponovno snidemo. Franjo pravi, da se je ideja o športnem jadranju porodila spontano, ko je bil na enem od jadranj med posadko tudi osebni trener Tomaž Pivec in so se moški odločili tudi malo razgibati. »Potem pa smo brez večjega truda zbrali dve posadki žensk, ki so se lani jeseni odpravile na FIT jadranje. Rezultat je bil tak kot letos, saj so se vrnile zadovoljne in nasmejane, pri čemer moram priznati, da so imele veliko bolj sončno vreme,« pove Franjo, ki je aprilsko športno jadranje organiziral prvič. »Želimo ga še izpopolniti in vnesti dodatne vsebine, da bi udeleženci lahko raziskovali tudi otok oziroma kraj, v katerega prijadrajo. V mislih imamo plezanje, pohode, raziskovanje otokov,« pravi Franjo in prizna, da je oktobra vreme veliko bolj prijazno.
Franjo je sicer ustanovitelj Jadralnega društva Iccadria in jadra že 20 let. Zadnja štiri leta organizira tudi mednarodno jadralno regato International Coppers Cup Adria, ki se je udeležuje približno 25 posadk iz vsega sveta. »Največ posadk je iz Velike Britanije, Nemčije in Skandinavije, pridejo pa tudi iz Avstralije, Nove Zelandije in Hongkonga.« Druga mednarodna regata na seznamu Jadralnega društva Iccadria je svetovno policijsko prvenstvo v jadranju (WPSC), na katerem se zbere tudi do 150 policistov. »Slovenska policijska posadka je zmagovalka zadnjega prvenstva, v njej sta bila tudi dva Pomurca Zoran Kosi iz službe direktorja PUMS in komandir Policijske postaje Murska Sobota Tomislav Habulin.«
