Za pregledno tematsko razstavo Osamljenosti s podnaslovom Izrazi tesnobe v »prekmurski« likovni umetnosti (izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota) in za istoimensko monografijo je Robert lnhof, umetnostni zgodovinar, filozof, muzejski svetnik in direktor Galerije Murska Sobota, letos prejel nagrado mestne občine za vrhunske dosežke na področju kulture. Gre za najbolj poglobljeno in vsestransko predstavitev likovne umetnosti v Prekmurju doslej, s čimer je avtor, kot so zapisali v utemeljitvi nagrade, poskrbel za prvo tovrstno strokovno ovrednotenje ter promocijo likovne umetnosti, ki nastaja na prekmurskih tleh oziroma pod rokami prekmurskih likovnih umetnikov.
Razstava je bila v prekmurskem letu v matični galeriji, lani pa ste z dvema postavitvama dela naših umetnikov predstavili še širšemu slovenskemu občinstvu. Zakaj je to tako pomembno?
»Pomembno se mi zdi, da smo ob 100. obletnici priključitve najprej v Galeriji Murska Sobota pokazali avtorje, katerih dela sicer poznamo, a jih doslej še nismo srečali v posebnem, tematskem konceptu. Lani sta sledili razstavi v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in v Pilonovi galeriji Ajdovščina. Zanimivo je, da sta bili v nekem časovnem presečišču lanski razstavi na ogled hkrati. V naši stalni zbirki imamo toliko kakovostnih del naših avtorjev, da nam je to omogočalo postaviti dve razstavi z istim naslovom, istimi avtorji, a z drugačnim izborom del, hkrati. Tudi Goran Milovanović, direktor kostanjeviške galerije, in Tina Ponebšek, direktorica ajdovske galerije, sta brez zadržkov našo razstavo uvrstila v svoje programe, še preden je izšla monografija. Vedela sta, da bo šlo za resno razstavo, pri kateri ni niti pričakovati kaj domačijskega ali lokalno patriotskega.
V Ajdovščini je bila po obsegu najmanjša, v novih prostorih nekdanjega cistercijanskega samostana v Kostanjevici pa največja. Hotel sem pripraviti tri dobre razstave in izbore priredil za vsak prostor posebej. Nisem hotel le ene dobre razstave, druge pa, kar ostane in toliko, da nekaj je. Bile so enakovredne, so pa kostanjeviški prostori omogočili tako postavitev, kakršne ne bi mogel realizirati nikjer drugod v Sloveniji.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KAVČ #15) Nika Kovač: "Redko sem očarana, doma so me učili, da moram biti kritična – še posebej do politikov"
Sociologinja, antropologinja in vodja Inštituta 8. marec je postala sinonim za gibanja, ki spreminjajo družbo – od pravic žensk in enakopravnosti do pitne vode, medijske svobode in volilne participacije.
Odziv je bil izjemen, tako glede razstave kot monografije. Zdi se mi, da je bilo vse skupaj nepričakovano presenečenje. Ne nazadnje sem bil presenečen tudi sam. Takega odziva ne pričakuješ. Da sem svoj namen dosegel, lahko sklepam po odzivih z različnih koncev, predvsem pa po mnogokrat izrečeni ugotovitvi, da marsikdo ni vedel, da imamo v Prekmurju toliko tako dobrih umetnikov.«
In hkrati tako različnih umetnikov. Tema razstave in monografije so osamljenost, tesnoba in melanholija, ki se kot skupni imenovalec najbolj očitno izražajo pri prekmurskih umetnikih. Tematizirali pa ste jih s pomočjo metafore horizonta.
»Odločil sem se, da naredim tematsko razstavo. V bistvu sem tvegal z izbiro. Včasih se zgodi, da si nekaj zamisliš, ko pa daš dela v realen prostor, drugo ob drugo, sploh ne deluje, kakor je bilo mišljeno. Ko sem izbrana dela prvič videl skupaj, sem bil pomirjen. Je pa bila ta skupna nota prekmurskih slikarjev v galeriji v Kostanjevici zaradi postavitve še posebno očitna, razstava je prepričljivo utemeljevala svoj naslov. Razstavišče je bilo v temi, vsaka slika pa posebej osvetljena. Obiskovalce je, kot sem slišal, kar stisnilo, ob ogledu pa jih je preplavil ta občutek osamljenosti, tesnobe.
Horizont, ki je okoli nas, je zanimiv, ampak ne moremo si domišljati, da imamo samo mi takega, da imamo samo mi drevorede, ravnico, štorklje …, tudi drugod so. Horizont je lahko skupni označevalec umetnikov na metaforičen način, kako ga slikajo ali fotografirajo. Igor Banfi dejansko slika horizont, Sandi Červek ga zapre in svetlobo potegne v prostor gledalca, Marjan Gumilar ima zanimiv cikel horizontalnih premikov, Mirko Rajnar ga tematizira prek razcepa med sub- in supralunarnim svetom. Vsak horizont tematizira povsem po svoje.«
Dejali ste, da gre za bolj analitičen kot sistematičen pregled prekmurske likovne umetnosti.
»Nisem mogel predstaviti vseh umetnikov, ki so pripomogli k artikulaciji prekmurskega likovnega prostora, saj bi bila v takem primeru razstava zgolj informativna. Kot takšna ne bi imela kakšnega večjega učinka. Glede na temo sem prilagodil izbor avtorjev. Tukaj obstajajo odlični avtorji, ki so bistveno pripomogli k likovni artikulaciji našega prostora, a jih nisem mogel uvrstiti v ta kontekst. Nekje se pač moraš zamejiti. Prav gotovo niso ti, ki so predstavljeni v monografiji ali na razstavi, vse, kar je pri nas na tem področju odličnega in kar je vredno pokazati. Narava vsake likovne razstave je, da traja neko časovno obdobje, po tem se mora podreti in narediti prostor novi razstavi.
Če razstavo spremlja katalog ali celo monografija, to pomeni, da lahko razstava potuje skozi čas in z njo živi tudi v študijske namene. V monografiji sem se delom in avtorjem lahko temeljiteje posvetil. Bistvo umetnin je, da jih z interpretacijami ne izčrpaš, ampak vedno znova nagovarjajo k novim interpretacijam. Moja interpretacija je likovno-antropološka in kot takšna interdisciplinarna. Možne in nujne so tudi povsem drugačne interpretacije umetnostnih zgodovinarjev, ki kulturološko izhajajo iz drugačnih predpostavk. Teh se v bistvu veselim že vnaprej. V naši stroki zaradi drugačnih pisanj ni sovražnosti, prej podpora in zanimanje. V osnovi gre za to, da pišeš tako, kakor je tebi blizu, in se držiš svojega kulturološkega izvira. Če si takšen, kot si, težko zgrešiš. Kar pa se tiče bralcev, nekomu je to, kar narediš, blizu, nekomu je tuje. Tako pač je, v tem ne vidim katastrofe.«
Presenetljivo je, da ste v podnaslovu razstave oziroma monografije zapisali v narekovajih prekmurski slikarji. Pridevnik, ki ga ne pozabijo dodati avtorjem, slikarjem, pisateljem iz Prekmurja.
»Prekmurski ima pogosto kontekst, kot da gre za slikarje iz rezervata, oziroma ne vemo natančno, kaj bi z njimi. To je podobno kot fraza 'dober prekmurski človek', ki jo osebno razumem kot evfemizem za cepca. Priznani slikarji, dolenjski, gorenjski in ne vem kaki še, so vedno označeni 'samo' kot umetniki, medtem ko je umetnik, ki prihaja iz Prekmurja ali od tukaj izhaja, vedno označen kot prekmurski. Ni mi všeč podton, umetnikom tudi ne. Morda se zdi komu lepo, da je omenjeno Prekmurje, nam zveni kot pejorativna oznaka, ki prikrito govori o 'kmetavzarstvu'. Izrazi, ki jih lahko zasledimo v delih umetnikov, so univerzalni in niso lokalno zamejeni, domačijski in folklorni. So pa lokalno izjemno pomembni. Zaradi njihove univerzalnosti ne moremo govoriti o domačijskem vzdušju in neki naši posebnosti, ki naj bi nas posebej opredeljevala. Če bi prekmurske umetnike pomešal med druge ali jih dal ob bok slovenskim ali svetovnim, ne bi mogli določiti, od kod kdo prihaja. To je tisto, kar je odločilno. Razstava Osamljenosti je to tudi učinkovito pokazala.«
Ravno na tej odličnosti bi morali graditi svojo samozavest, ne pa se zadovoljiti z manjvrednostnimi kompleksi.
»Vsekakor, doma je vedno tako, da za nas ni nič dovolj dobro in da je sosedova trava bolj zelena. Isto je pri umetnikih, če ostanejo doma, niso dobri, ker so ostali, če odidejo kam drugam, pa niso dobri zato, ker so odšli. V bistvu pa so stvari take kot povsod. Nekatere stvari so dobre, nekatere so samo slabe. Niso pa samo dobre ali samo slabe. Na srečo.«