Fotografinja, ki je vedno bila v umetniških vodah, je pesmi začela pisati zaradi vseh stvari in dogodkov, ki so se ji zgodile v zadnjih petih letih. Kot pove, so pesmi osebnoizpovedne, piše pa tudi o drugih ljudeh in njihovih čustvih. Pesmi sicer napiše zelo hitro, tudi zgodba, ki jo zgradi okrog nje, nastane v glavi čisto spontano.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Kot je pojasnila, bralci zagotovo v njenih razmišljanjih začutijo navdih drugih pesnikov, ki jih sama rada prebira, vseeno pa poskuša v vsako svoje delo vključiti svoj stil. "Pišem namreč v različnih stilih. Včasih so pesmi v kiticah, včasih v prostem slogu, včasih so povsem brez vejic ali velikih začetnic, spet drugič so brez naslova," je razložila in doda, da sicer z veseljem vzame v roke dela Janeza Menarta, Ivana Minattija ali Toneta Pavčka.
Doslej je napisala že več kot 130 pesmi, nekaj manj kot polovica teh pa bo vključena tudi v pesniško zbirko, ki jo bo izdala v kratkem. Med vsemi razmišljanji in pesmimi, ki jih je že napisala, sta ji najljubši Pesem o tistih, ki je, kot je povedala, doživela pravi razcvet na družbenih omrežjih, ter Ti veš za samoto, ki govori o tem, da velikokrat ljudje med seboj ne rabijo izmenjati veliko besed, da bi točno vedeli, kaj čutijo.
Več o fotografinji, ki je v zadnjem času postala tudi pesnica, in o njenem ustvarjanju, pa v prihodnjem Vestniku.