S partnerjem, ki je Škot, sva se odločila, da bo moj odhod v tujino veliko manj zapleten, predvsem z jezikovnega vidika, kakor njegova stalna naselitev v Sloveniji. Odločitev je torej padla in selitev v Glasgow načrtovana takoj po zagovoru magistrskega dela. Kljub realistični predstavi, da celoten proces morda ne bo tekel čisto po načrtu, so bili moji prvi koraki na Škotskem vse prej kot lahki – pri čemer ne izključujem dejstva, da so bili prehojeni po levi strani cestišča. Osebno mi angleški jezik ni nikoli povzročal težav, a sta se škotski naglas in sleng, tipičen za Glasgow, kljub temu da sem v preteklosti že opravljala delo v angleško govorečem svetu, izkazala za prvo večjo oviro. Še danes, po več kot štirih letih na Škotskem, od časa do časa naletim na izraze in težko razumljive škotske naglase, ki so vse prej kot angleški. Vendar se človek vsega hudega navadi, prevzame posamezne škotske besede, izraze in tako imenovani škotski twang (intonacijo glasu).
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Ko sem enkrat premagala jezikovno oviro, so se mi začele odpirati tudi poslovne priložnosti. Moja »karierna« pot se je začela s prostovoljnim delom med kampanjo za škotsko neodvisnost in pripeljala do prve zaposlitve v podjetju, ki se ukvarja s prodajo vina po celotni Veliki Britaniji. Moja prva služba v tujini je bila vse prej kot glamurozna – predstavljala je začetno pozicijo v podjetju, a je s trdim delom ponujala hitre možnosti napredovanja. Kar se je začelo s prodajo certifikatov za zasebne degustacije svetovnih vin po večjih sejmih in dogodkih v Glasgowu in bližnji okolici, se je po približno enem letu razvilo v napredovanje na položaj koordinatorice dogodkov za celotno južno Škotsko. Napredovanje je bilo plod trdega dela, ki se praviloma ni končalo pred poznimi večernimi urami, saj je za delo v prodaji na splošno značilno, da ne sledi tipičnemu delovniku, medtem ko je del mesečnega dohodka skoraj vedno rezultat variabilnega izračuna poslovne uspešnosti. Po več kot treh letih opravljanja nalog koordinatorice dogodkov, sprva za vinsko podjetje in pozneje za sirarno (vem, popolna kombinacija), me je pot pripeljala v The Gleneagles Hotel – svetovno znan golfski hotel z edino škotsko restavracijo z dvema Mihelinovima zvezdicama, kjer ponovno opravljam naloge koordinatorice, tokrat hotelskih aktivnosti.
Morda se v tujini ne cedita le med in mleko, a svoje odločitve za odhod kljub temu nisem nikoli obžalovala. Prijatelji in družinski člani me sicer večkrat vprašajo, ali se mi ne zdi, da je čas, da se vrnem domov, sploh v luči negotovosti brexita, a vsem začetnim preglavicam navkljub ostajam mnenja, da je moj dom sedaj Škotska. Navsezadnje prebivalci Škotske le niso tako drugačni od Prekmurcev – gostoljubni, hudomušno zadovoljni s svojo drugačnostjo od preostale Velike Britanije in vedno pripravljeni za debato ob kozarcu lokalnega piva ali viskija.
