Na letošnjem Grossmannovem festivalu fantastičnega filma in vina, ki je prve tri dni potekal v Ormožu, so predvajali tri glasbene dokumentarne filme. Projekcije v tekmovalnem programu za nagrado hrupni maček so se začele drugi dan v klubu Unterhund. Prva je bila na vrsti svetovna premiera dokumentarnega filma 70 let doktorja za rock'n'roll, ki slika portret Milića Vukašinovića, legendarnega ustanovitelja, pevca in kitarista hard rock skupine Vatreni poljubac iz Sarajeva, ki je najsvetlejše trenutke doživljala ob koncu sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Trio obstaja še danes, ob dveh mladih beograjskih glasbenikih je na čelu še vedno neutrudni Milić Vukašinović, ki ga prijatelji in znanci kličejo Mića. Vukašinović je na začetku svoje kariere veljal za najboljšega jugoslovanskega bobnarja, na bobne je igral pri skupinah Indexi in Bijelo dugme.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dobro vino je še vedno cenjeno, ocenjujejo v Vinogradništvu Kolarič
Družina Kolarič je prve trte zasadila daljnega leta 1946. Na sedmih hektarjih vinogradov pridelujejo dvanajst sort, posebej ponosni so na svojo penino.
Z zadnjo je posnel tudi album Eto! Baš hoću! (1976). To je bilo takrat, ko je zamenjal standardnega bobnarja Ipeja Ivandića, ki je moral nepričakovano na služenje vojaškega roka. Še prej je bil Vukašinović bobnar pri zasedbi Čičak, ki je nekoč za novo leto igrala neprestano 26 ur, kar je zapisano tudi v Guinnessovi knjigi rekordov. Kot avtor skladb skupine Vatreni poljubac (v originalni postavi sta bila še basist Šefćet Hodža in izjemno talentirani bobnar Perica Stojanović) je Milić najbolj znan po tem, da je verjetno največkrat na svetu v naslove albumov umestil besedo »rock'n'roll«. Že prvi singel tria Vatreni poljubac je imel naslov Doktor za rock'n'roll, kasnejši albumi pa so se imenovali Recept za Rock'n'Roll (1979), Živio Rock'n'Roll (1982), 100 % Rock'n'Roll (1986), Sve će jednom proć' samo neće nikad Rock'n'Roll (1999) in Kad svira Rock'n'Roll (2011). Letos je Vukašinović razkril, da Vatreni poljubac snema nov album, ki se bo imenoval Život je k'o fol ako ne sviraš Rock'n'Roll. Prav vsi akterji v dokumentarnem filmu so poudarili, da je Milić iskreni roker, ki je v popolnosti živel rokenrol z vsemi njegovimi stranpotmi (seks, alkohol, droge, pretirano zapravljanje denarja ...), ob tem pa še pomagal pri uveljavitvi drugih skupin, v prvi vrsti Zabranjenega pušenja. Mića se je zapisal v zgodovino tudi zato, ker je kot prvi glasbenik v Jugoslaviji združil hard rock in narodni bosanski folk, predvsem s pevko Hanko Paldum, s katero sta izdala velik hit Voljela sam, voljela, ki se je prodajal v rekordnih številkah. Režiser 82 minut dolgega dokumentarnega portreta o Miliću Vukašinoviću je Miroslav Čigoja.
Drugi glasbeni dokumentarni film je bil nekoliko krajši, saj je trajal samo 25 minut. To je bil izdelek z naslovom Zožene sanje - Repetitor v CZ-ju, prikazuje pa koncert beograjskega underground rock tria Repetitor (že dvakrat je nastopil tudi v Murski Soboti) na dvorišču največjega zapora na Zahodnem Balkanu, okrožnega zapora v Beogradu, ter stik med glasbeniki in zaporniki, med katerimi so bili tudi takšni, ki so glasbo skupine dobro poznali. Po besedah vseh treh članov benda, Borisa Vlastelice, Ane-Marije Cupin in Milene Milutinović, je bil to njihov fizično in psihično najnapornejši koncert zaradi mnogih čustev in vtisov, ki se niso polegli še nekaj dni. Režiserja tega kratkega dokumentarnega zapisa sta Igor Čoko in Lea Vahrušev.
Zadnji dan festivala v Ormožu je bil na vrsti samo en glasbeni dokumentarni film, to je Tusta režiserja Andreja Korovljeva, ki je od blizu predstavil punk rock ikono Branka Črnca – Tusto, žal že preminulega pevca legendarne puljske skupine KUD Idijoti. Umrl je leta 2012 zaradi raka na grlu, ki se je razširil tudi na možgane. Zasedba KUD Idijoti, ki je nastala februarja 1981, je bila znana po tem, da so vsi njeni ustanovni člani, pevec Tusta, kitarist in vodja Sale Veruda, bas kitarist Dr. Fric in bobnar Ptica, bili ob glasbeni karieri ves čas zaposleni. Kar trije so delali v ladjedelnici Uljanik, Tusta je bil celo delovodja, eden pa je bil paznik v bolnišnici za duševno prizadete. Sale Veruda v filmu celo pove, da Tusta nikoli ni zamudil zjutraj na delo, čeprav se je pred tem po koncertu zabaval vse do zgodnjega jutra. Dokumentarni film o Tusti so si lahko obiskovalci v Murski Soboti ogledali že na grajskem dvorišču, še enkrat pa bil na sporedu Grossmannovega festivala v Ljutomeru v petek, 17. julija, ob 23. uri v atriju mestne hiše. Festival se je namreč v torek, 14. julija, preselil v Ljutomer, kjer je trajal do sobote, 18. julija.
V kategoriji hrupni maček so bili poleg Tuste prikazani še glasbeni dokumentarni filmi The El Duce Tapes (o idejnem vodji, pevcu in bobnarju ameriške šok rock skupine The Mentors), Kje se konča telo (o kultni newyorški zasedbi Swans in njenem ustanovitelju Michaelu Giri), Električni orgazem za ljudi bodočnosti (o beograjski skupini Električni orgazam) in Bure Bareta (o pevcu hrvaškega benda Majke Goranu Baretu).