Jakobova pot ali El Camino de Compostela je ime za več poti, ki vodijo do katedrale svetega Jakoba v Santiagu de Compostela v Španiji. Pot je bila na začetku popolnoma romarska, danes se je lotevajo tudi športniki. Sabina Barbarič iz Gornje Radgone ter Magda Steyer iz Plitvice pri Apačah sta pot prehodili drugič, Marijana Dajčman iz Maribora pa prvič. Izbrale so si 250 kilometrov dolg odsek portugalske poti.
Del Jakobove poti poteka tudi po Sloveniji – od Kobilja do Trsta, zato je bilo moje prvo vprašanje, ko smo klepetale v udobnem naslanjaču enega od lokalov v Murski Soboti, zakaj nista Pomurki začeli v Prekmurju. Sabina Barbarič me resno pogleda in reče: »Ker bi tukaj vsakih pet minut klicala, naj pridejo pome, da ne morem več (smeh).«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Kančevcih slovesno ob srebrni maši brata Milana
Župnik Milan Kvas je novo mašo opravil leta 1999, v Kančevce je prišel leta 2016.
Pot je namreč izjemen izziv, v fizičnem, predvsem pa v psihičnem smislu. Na poti si namreč – tudi če si s prijatelji ali znanci – povsem sam, saj jo moraš sam prehoditi. »Lani sva bili z Magdo tako navdušeni nad Atlantskim oceanom, da sva rekli, da se bova vrnili,« pravi Sabina. Magda jo dopolni: »Lani so me zelo bolele noge, letos je to doletelo Sabino. Tako sem si lani rekla, kaj mi je bilo tega treba (smeh). A jeseni se nisem mogla upreti.« Marijana pa si je pred leti ob gledanju filma Pot rekla, da bo enkrat šla po tej poti. »Sicer sem imela bolj v mislih čas, ko se upokojim. Potem pa me je januarja poklicala Sabina in povedala, da imam dva dni, da se odločim, ker kupujejo letalske vozovnice. Rekla sem, da nimam kaj razmišljati. Le v koledar sem pogledala, ali nimam večjih službenih obveznosti, in sem šla,« je dejala Marijana.
Privlačil jih je Atlantski ocean
Nekateri začnejo portugalsko pot v Fatimi, drugi gredo iz Lizbone, one so šle iz Porta. »To je moja zgodba življenja, da me vedno nekaj privlači, potem pa grem v to in dobim 'po piskru',« v smehu pove Sabina. Pot ob morju je bila namreč zaradi vetra veliko napornejša. »Sicer smo imele srečo, ker je deževalo, ko smo priletele v Porto, in smo se z ladjico po reki Duro peljale proti Atlantskemu oceanu. Ne predstavljam si, da bi morale v takem vetru hoditi,« je pripovedovala Magda. Poleg tega je pesek posebej naporen za hojo. »V Španiji so naju 'razvadili', ker Španija živi za Camino,« razlaga Sabina, »pot je označena na skorajda vsakem kamnu. Poleg tega povsod piše, koliko kilometrov je do Santiaga, povsod dobiš vodo. Portugalci ne dajo nič.
Šle smo deset kilometrov po plaži in je bilo vse zaprto. Ne moreš kupiti niti vode, označb ni.« Magda doda: »Sicer imaš zemljevid, ampak je v naravi vse videti drugače. Brez telefona pa tako ali tako ne bi nikamor prišle (smeh).« Debitantka na poti Marijana je dejala, da je bilo prva dva dni vse v redu, potem pa so se začele težave. »'Dobila sem žulje, krče v nogah, bolečine v kolenu in sončne opekline. Do prenočišča sem se privlekla z muko, se oprhala, namazala noge z vsemi kremami, ki smo jih imele, oblepila žulje in ob 19.00 zaspala brez večerje.« Naslednje jutro pa je bilo treba nadaljevati, pravi Marijana. »Kljub žuljem in bolečinam. Pa je šlo, saj česa drugega tam res nimaš početi.« Je pa na poti zelo živahno, pravi Magda. »Predvsem na španski strani je ogromno pohodnikov, na Portugalskem mogoče malo manj, ampak ves čas srečuješ ljudi. Zelo zanimive ljudi, mlade in stare, mogoče je še najmanj pohodnikov srednjih let.«
Brez posebnih priprav
Obvezna oprema na poti so hladilni geli in obliži. »Na poti smo se ustavljale, ker smo imele pregrete in vroče noge,« pravi Sabina. »V nasprotju z lani me ni bilo strah. Vedela sem, da je vse v glavi. In moraš začeti počasi.« Magda se strinja. »Jaz sem lani prehitro začela, a pomembno je, da na začetku nisi hiter, ker te pot hitro ustavi.« Tudi prtljage niso vzele preveč. Dve, tri majice, spodnje perilo, ker si na poti, kjer spiš, pereš. Hrana pa je, kot pravijo popotnice, na Portugalskem odlična, porcije so ogromne in zelo poceni.
Zakaj iti na tako pot
Pri odgovoru na vprašanje, zakaj iti na tako pot, Magda zajame sapo in našteva: »Greš malo stran od rutine, tam je drug svet in drugačen način življenja in to je zanimivo poskusiti. Potem je zanimivo sobivanje v prenočiščih, kjer so skupne sobe, predvsem pa, ker v sebi prestavljaš meje.«
Sabina doda, da šele na poti spoznaš, kako malo pravzaprav potrebuješ. »Zato začneš ceniti sebe, druge, življenje. In vidiš, kako pomembno je spoštovanje do sebe in drugega. Kajti prepričana sem, da smo šle druga drugi tudi na živce, a smo šle prek tega.«
Najbolj pomemben je duhovni del, ker te lahko marsičesa nauči. Tudi za kakšno pot, ki ni El Camino.
