Za glasbeno skupino Kontrabant je v več kot treh desetletjih že cela vrsta nastopov po Pomurju ter drugje po Sloveniji in v tujini. Sedaj je izdala novo zgoščenko z naslovom Vidno je nevidno.
Vodja skupine Bela Szomi Kralj je otroštvo in mladost preživel v Trimlinih v Prekmurju, potem pa ga je življenjska pot popeljala v osrednjo Slovenijo. Vendar pa se v duhu svoje skladbe Prekmurje, moje Prekmurje rad vrača v pokrajino ob Muri, kjer ima drugi dom v Šalovcih, veliko prijateljev in ki mu je tudi močan navdih za glasbeno ustvarjanje.
Videospot za skladbo Vidno je nevidno posneli na Goričkem
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(KOLUMNA) Čas novih priložnosti
Razumem mlade, ki vedo, kaj hočejo in česa ne.
Avtorji besedil na novi zgoščenki so tudi pesniki iz Prekmurja, katerih poezija mu je zelo blizu, pravi Bela: »Dve sta izpod peresa Alberta Halasza, po ena pa od Sandorja Szunyogha in mojega očeta Pala Szomija. Osem besedil je mojih, dve skladbi pa sta tradicionalni etno pesmi: Jovano Jovanke iz Makedonije, Tumbalalajka pa je židovska pesem, za katero me je navdihnil novinar Dela Boris Čibej, da sem jo priredil in prevedel v prekmursko narečje.« Vsebina skladb in besedil odraža različna stanja malega, za družbo nepomembnega človeka, ki pa isto družbo gradi s svojimi pridnimi rokami. Skladba Vidno je nevidno na primer opisuje površno gledanje na človeka, saj se namreč v vsakem človeku skriva veliko več, kot je to očem vidno na prvi pogled.
Pri nastajanju albuma je največ sodeloval s sinom Palom Szomijem. Pal je prevzel vso zvočno postavitev, produkcijo, ki je nastajala zunaj studia, on pa je bil nadzornik in motivator na snemanju.
Skladbe so posneli Gašper Povše (violina, mandolina, kitara), Kika Szomi Kralj (glas, klarinet, flavta), Matijas Severhen (bas), Pal Szomi (tolkala, bobni, ritem kitare, električne kitare) in Bela (akustična kitara, klasična kitara, harmonika, glas.).
»Moram pa poudariti, da brez zavzetosti sina Pala ta cede ne bi bil tako vrhunsko dovršen, kot je sedaj.« Za naslovno skladbo so na Goričkem posneli videospot, ki ga je režiral mladi prekmurski poet, igralec in režiser Peter Pal, ki študira v Budimpešti.
Povezovalec kultur
Predstavitveno turnejo bodo začeli 3. junija v Podnanosu, 8. junija bo koncert v Domžalah, 25. junija v najbolj zahodni vasi v Sloveniji Kotu pri Breginju: »2. julija bo koncert v Lendavi, 28. julija v Prosenjakovcih, 26. avgusta spet v Domžalah in še bo nastopov. Veliko pesmi sem predstavil tudi na literarnih večerih z mojo poezijo in izdanimi knjigami.« Bela pravi, da je Prekmurec, če mu tukajšnja srenja to prizna ali ne: »Včasih mi je težko, ker za lastno madžarsko manjšino – tukajšnje Madžare – nisem Madžar, za Slovence pa nisem Slovenec. Tako moja dela, tudi poezija, izginjajo iz bralnic. V Prekmurju pa imam drugi dom.« A kljub temu ga nekateri priznani pesniki in kulturniki spodbujajo k ustvarjanju. Zelo je vesel, da je med njimi Lajos Bence, na Madžarskem večkrat nagrajeni pesnik, ki mu daje veliko dela, številne prevode, prepesnitve svojih in del drugih madžarskih pesnikov: »Lahko bi rekli, da sem nekakšen povezovalec madžarske in slovenske kulture, saj prevajam dela madžarskih literatov v slovenski jezik. S stališča glasbe pa sem povezovalec v Prekmurju živečih skupnosti, saj pri Kontrabantu najdemo slovenske, madžarske, narečne, romske in židovske pesmi. Hkrati pa pišem pesmi in novele v slovenskem in madžarskem jeziku, številne med njimi pa govorijo o tukajšnji pokrajini, o ljudeh ter o njihovemu veselju in žalosti.«
Doslej je glasbena skupina Kontrabant izdala enajst zgoščenk: Utrinek/Akaun (1995), Regrat u salat (1997), Z nogami v zrak (2001), Prešvercano (2004), Dobri geni (2009), Smuggling Gypsies (2011), Sladki bes (2013), Távozóban (2014), Najboukše prešvercano (2017), Muravidék (2018) in Vidno je nevidno letos.
Ob tem so pod imenom Nepridiprav izdali tudi dve zgoščenki za otroke: Radovedna Katra in Nepridiprav (1997) ter Naša družina (1998), pod imenom Robeldule pa so izdali njegove intimne skladbe na cedeju Teh pesmi ne kaži svoji mami (2009): »Leta 2017 so v Beogradu izdali tudi našo vinilno ploščo The best of Kontrabant, ki se je prodajala na japonskem, nizozemskem in srbskem trgu. Leta 2015 pa smo izdali virtualni cede Vrnitev domov/Hazatérés, na katerem so posnetki skladb, zaigranih na koncertu v Lendavi, kjer smo tedaj proslavili 20. obletnico delovanja.« To je tudi odgovor za tiste, ki sprašujejo, koliko let »šteje« njihov bend, saj letos mineva 28 let delovanja pod imenom Kontrabant: »V resnici smo trije iz prvotne zasedbe, Vid Klančičar, Janko Prelog in jaz, pričeli z delovanjem že leta 1989, torej je prava starost Kontrabanta 33 let.« Prvotna zasedba ne obstaja več, Kontrabant je pomlajen. Vedno pa jih je povezovalo prijateljstvo in ljubezen do ustvarjanja glasbe: »Ko si mlad, ti seveda godi, da te tudi dekleta 'lepše' gledajo, ampak to, kar ostane za tabo, je množica dobrih skladb, nekatere celo ponarodijo, se uporabljajo ob takšnih ali drugačnih praznovanjih.« Ne glede na starost, če je bil član starejši od njega ali mlajši, pa so Belo vedno vsi klicali »fotr«.
Zelena dežela je njegovo besedilo
Njihovo ustvarjanje je zelo čustveno in polno človeške empatije, pravi Bela: »V Kontrabantu so vedno bili bolj čutni ljudje, zato sem z lahkoto z njimi pilil svoje glasbene zamisli. Do tega, da sem postal pesnik, je veliko pripomoglo tudi to, da sem pisal besedila za svoje oziroma tudi za druge zasedbe. Redkokdo v Sloveniji ve, da je besedilo Zelene dežele skupine Victory napisal Madžar – Bela Szomi Kralj.« Zaradi tega besedila je doživel pritiske neke založbe ter nekaterih zasedb, ki so zahtevale, da jim preda del avtorskih pravic, saj so pesem znova posnele: »Nesramnost je že to, da so skladbo posnele, preden so me vprašale, a lahko moje besedilo sploh uporabijo. Res je, zaradi njih steče v moj žep nekaj več denarja od avtorskih pravic, a njim še vedno ostanejo izvajalske pravice in seveda nastopi, na katerih lahko to besedilo zapojejo.«
Kot »kontrabant« ima rad in šverca glasbo z vseh vetrov, ne mara pa prazne narodno-zabavne glasbe, ki je polna neokusnih, cenenih besedil, spotov in erotike, saj je to vse, kar lahko večina teh pesmi ponudi: »Pri tem seveda ne mislim Avsenikov ali Slakov in še kakšne zasedbe, ki jih smatram za promotorje Slovenije in izredne avtorje. Težava je tudi v tem, da gre pri večini izključno za denar, ne pa vsebino. Nekateri avtorji za te zasedbe celo napišejo po več sto skromnih besedil, bolje rečeno skrpucal, in jih v lastni založbi izdajo kot pesmi, nakar se samookličejo za pesnike. Večina naših besedil pa je vrhunska poezija, madžarska ali slovenska.«
Zadnji dve leti so posneli material za novo zgoščenko s štirinajstimi skladbami, bilo je tudi nekaj nastopov, a vsaj petkrat manj na leto kot sicer: »Napisal sem tri pesniške zbirke, dve v slovenščini, eno v madžarščini, in prevedel knjigo z novelami Lajosa Benceja. V jeseni svojega življenja mislim izdati še en otroški album, saj se je spet nabralo okoli deset lepih skladb. Zatem bi rad svoje glasbeno delovanje umiril in omejil bolj na nastope v dvojcu, deloval bi bolj kot kantavtor in kot avtor za druge.« Korona je vzela zagon, tudi bodoče nastope, saj so bend, ki nima menedžerja, vedno so nove koncerte dobili zaradi dobrega nastopa na nekem prizorišču.
Tako je, kot če bi vse počeli na novo, vključno s promocijo: »Če primerjam s starimi časi, lahko samo rečem, da smo decembra 1997 imeli 22 nastopov. Toliko smo jih vsega skupaj imeli v času korone. Upam, da k(o)rona izgine iz glav vseh tistih, ki so v času epidemije slovensko kulturo malodane iztrebili, najmanj pa osiromašili. Z velikim upom zrem v prihodnost celotne kulture v Sloveniji.«