Kakor hitro pridem z letališča Luqa na Malti, me že čaka majhen mož z brki in se zadere »Mela, Miss Poloniella we need to catch the ferry!« (Gospodična Polona, ujeti morava trajekt!) V redu, si mislim. Kot sem vajena, želim v kombi z leve strani. Ampak ne gre, vrata so bila na desni strani. Na Malti namreč vozijo po levi strani še iz časa, ko so bili pod britanskim protektoratom. Tukaj bo vse obrnjeno, sem si mislila, ampak izziv sem sprejela in vstopila v kombi. Na trajektu sem se počutila bolj varno kot med vožnjo. Ne bom razlagala. Ko boste enkrat obiskali Malto, boste vedeli, kaj sem mislila. To je preprosto treba doživeti.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Na razgovoru so jo spraševali o družini, zagovornik ugotovil diskriminacijo
Prepovedano je zahtevati podatke o družinskem oziroma zakonskem stanu, nosečnosti, načrtovanju družine.
Po 20 minutah smo s trajektom, mimo prekrasnega otoka Comino, pripluli v majhno pristanišče Mgarr na otoku Gozo. Živim in delam na otoku Gozo, ki spada k Malti. Je manjši kot Prekmurje, 13 kilometrov dolg in 7 kilometrov širok. Sredozemska pokrajina otoka je oblikovana predvsem iz apnenca, ki je tudi glavni gradbeni material na otoku in daje mestni pokrajini bogat, medeno obarvan odtenek. Apnenčasta pokrajina ponuja tudi zelo zanimive formacije, kot je bilo Azurno okno ter seveda klifi okrog otoka, vidni kilometre daleč.
Najvišji klif je visok 190 metrov. Imenuje se Ta Dbiegi v vasi San Lawrenz in je moja najljubša točka za sončni zahod. Otok najraje odkrivam peš. Tako vidiš še vsako najmanjšo posebnost in srečaš domačine, ki so nekaj posebnega. Zelo ponosen narod, odločen, flegmatičen in glasen, izjemno dober, vedno pripravljen pomagati in predvsem zelo veren. Na otoku je 14 vasi in 46 cerkva. Ne dajo dosti na avtomobile, urejene hiše in dvorišča, ampak cerkve so videti kot nove, četudi so stare prek 100 let. Urejene, čiste. Hišnih številk na hišah ni, ampak imajo imena, posvečena veri. Verska predanost zaživi poleti, ko otoške župnije zapored praznujejo mestno »festo«. Datum praznovanja je posvečen zavetniku njihove župnije. Festa je hudomušna zabava, znana po pirotehnični umetnosti. Praznovanje običajno traja ves teden in vključuje ulične zabave, pihalne orkestre in okrasitev cerkva z lučkami. Festa je bogata s tradicijo, z nošenjem kipa vred, pri čemer se moški potegujejo za pravico do nošenja pogosto težkega kipa zavetnika. Zavetnik je svetnik, izbran za zaščitnika osebe, cerkve. Lahko pa je tudi oseba, ki nekomu daje zavetje, mu pomaga. Zdi se mi lepo, kako močno verujejo v svoje zavetnike, svetnike. Danes je pomembno imeti vero. Jaz verjamem v svoje zavetnike. Ljudi, ki jim pravim družina in prijatelji. Neizmerno sem hvaležna za občutek, da na tem svetu nisem sama in imam podporo, toplino, ljubezen teh izjemnih ljudi. Pa četudi je daleč. Kakšen privilegij!
Življenje te samo pripelje na pravo pot. Tujine sem si vedno želela, enkrat mi je že uspelo oditi, a sem se vrnila domov. Takrat sem tako mislila in tako je bilo v redu. Želja me ni pustila pri miru, dobre in slabe stvari so se mi zgodile, me pripravile in pripeljale do tega trenutka, da lahko napišem ta članek, kako živim v tujini. Na to sem zelo ponosna. Pot ni bila lahka, ampak ne pričakujmo, da nam vse pade z neba. Najpomembnejše stvari v življenju si moramo sami ustvariti. Bodi pogumen, zagrabi priložnost z obema rokama. Trdno se je drži, ker ti lahko hitro uide.
In ja, najbolj pogrešam babičino bujto repo in dedkov špricar iz jurke.
