Misel na tujino me je privlačila že na začetku študija. Predvsem zato, da zapustim cono udobja, spoznam ljudi različnih kultur, se naučim novih jezikov, spoznam nov sistem dela, se odpravim raziskovat nove kraje po svetu in tako razširim svoj pogled na svet. Želja po osebnostni rasti me je v začetku februarja vodila v portugalsko mesto Aveiro, ki je zelo simpatično, ravno prave velikosti in zelo podobno Benetkam, zlasti zaradi tradicionalnih čolnov moliceiro. Sem študent marketinga, usmerjen na spletno poslovanje, in menim, da je za to ekonomsko smer poznavanje različnih trgov, kultur, navad in s tem potreb odjemalcev zelo pomembno za razvoj marketinških znanj in spretnosti v digitalni dobi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Bine Pušenjak se je vrnil z zdravljenja v tujini, doma so jim pripravili sprejem
Bine Pušenjak je pri dveh letih in pol zbolel za tumorom osrednjega živčevja. Zadnjih šest tednov so z družino preživeli v Italiji na zdravljenju.
Do začetka marca so predavanja potekala normalno v kampusu, potem pa se je zaradi covida-19 vse preusmerilo na aplikacijo za spletno komuniciranje. Obveznosti smo pri večini predmetov opravljali v obliki projektnega dela, pri čemer smo se morali udeleževati tudi različnih podjetniških tekmovanj.
Študentsko življenje v tem obdobju pa vsekakor ni imelo pravega pomena. Portugalska je razglasila izredno stanje in karantena je v vseh nas vzbujala občutek, kot da se je ustavil čas. Veliko prijateljev je v tem času občutilo domotožje in obupalo, se vrnilo domov v svoje države, preostali pa smo kljub težkim časom ohranjali upanje, da bo prišel čas, ko bomo lahko raziskovali, deskali in navsezadnje skupaj preživljali čas. Glede na odhode mnogih študentov je kazalo, da se bo ponudba stanovanj v Aveiru močno povečala, kar je seveda izzvalo našo pozornost. Po kratkem razmisleku in ideji o selitvi smo se s sostanovalci spustili v lov za kakovostnejšim in cenovno ugodnejšim stanovanjem ter se po treh dneh vselili v novo stanovanje v središču Aveira. Minila je ena tretjina semestra in v začetku maja je Portugalska razglasila stanje nesreče, kar je stopnja nižje od izrednega stanja. Karantena se je rahlo sprostila in dovoljenje so dobili individualni športi, kot je deskanje, dovoljeno je bilo potovati znotraj države, odprla se je večina trgovin, zbiranje do 10 ljudi itd. – idealno za manjša druženja in piknike. To je bila tudi zelena luč za potovanja po državi, kar je bilo tisto, zaradi česar je bilo vredno ostati. Do konca semestra nam je uspelo videti in doživeti Porto, Coimbro, Brago, Lizbono, južno regijo Algarve in rajske plaže, Cabo da Roco – najzahodnejšo točko Evrope, Azorske otoke in zanimivejša mesta, ki so bila na poti.
Portugalci imajo strastno energijo in so gostoljubni, ampak v primerjavi s Španci so veliko mirnejši in zadržani. Življenjski ritem na Portugalskem je počasen in ljudje zaživijo šele popoldne in zvečer. Skoraj ni večje ulice, kjer ne bi dišalo po sardelah na žaru. Najbolj znana jed je bacalhau – polenovka ali posušena riba. Portugalska ima še eno kulinarično posebnost – zajtrkovalnice ali pekarne, ki so polne okusnega peciva. Prav tako so nekaj posebnega portugalska vina (še posebej v Portu). Otožnost in hrepenenje sta lastnosti, ki sta velikokrat povezani s tem narodom, za to lastnost obstaja tudi specifičen izraz – saudade, ki se kaže tudi v portugalski tradicionalni glasbi, imenovani fado. Pomemben del vsakdana je tudi vera, saj je Portugalska zelo katoliška država. Portugalci pa poleg vsega tega gojijo še neizmerno ljubezen do nogometa.
Zame so najlepše doživetje Azorski otoki, ki ležijo v sredini Atlantskega oceana, približno 1400 kilometrov od obale. To je narava, ki jo je težko opisati z besedami. Portugalskih lepot je preveč, da bi lahko človek državo zapustil z grenkim okusom. Življenjska izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil.