Evropska komisija je začela predstavljati podrobnosti načrta evropskega zelenega dogovora. Gre za pomembna dokumenta za prihodnost. Na nacionalni ravni je bilo s pripravo strateških dokumentov in konkretnih ukrepov za učinkovit boj proti podnebnim spremembam kar nekaj težav. Če se na problem ozremo z evropske perspektive, ta v svojih načrtih usmerja svoje aktivnosti v okolja, obremenjena s tradicionalnimi industrijskimi dejavnostmi, oziroma k pokrajinam, kjer je še vedno prevladujoče pridobivanje fosilnih goriv – predvsem premoga. V Sloveniji za zdaj še ni zaznati politične odločenosti za odpravljanje neugodnih vplivov podnebnih sprememb. Očitno še ni pravega zavedanja, da se Slovenija »segreva« hitreje od preostalih evropskih držav. Znotraj Slovenije je zaradi hitrega segrevanja najbolj prizadeto Pomurje, kjer se je povprečna letna temperatura od leta 1960 dvignila za dve stopinji. Stanje je alarmantno. Na lokalni ravni tega problema nihče ne zaznava in tudi nima pripravljenih ukrepov za reševanje stanja. Z rastjo povprečne temperature zmeraj bolj trpi regionalna podstat, ki na eni strani daje osnovo za preživetje lokalnega prebivalstva. Po drugi strani pa uničuje, če se izrazim v ekonomskem jeziku, nosilno razvojno panogo – kmetijstvo. Še vedno se ne odzivamo na posamezne dogodke – poletne suše. V zadnjih petih letih se nam je že nekajkrat primerilo izredno pregrevanje ozračja. S temi izjemami, ki bodo očitno brez ukrepanja postale pravilo, se regija že približuje opozorilom okoljskega programa OZN, ki predvideva dvig temperature (brez ustreznega ukrepanja) za od 3,4 do 3,9 stopinje. To praktično pomeni konec življenja v tem prostoru. Dvigovanje temperature je po opozorilih znanstvenikov treba primerjati s telesno temperaturo ljudi. Skorajda vsakdo je že doživel, da se mu je telesna temperatura dvignila z normalnih 36 na 40 stopinj C. Pri 40 stopinjah je na robu preživetja.
Za zdaj naj bi imelo Pomurje dovolj rezerv najbolj potrebne dobrine za preživetje – vode. Čeprav se lahko hitro zgodi, da bo ravno zaradi pregrevanja in močnega izhlapevanja ogroženo tudi pri pitni vodi. Trenutno je blaženje posledic podnebnih sprememb usmerjeno v napačno smer. Rešitev vidimo v pospešenem namakanju njivskih površin ne glede na višino dnevnih temperatur. Nihče si niti ne zastavlja vprašanja, ali so tehnologije namakanja predvsem njivskih površin še sprejemljive v sedanjih podnebnih razmerah. Če se vrnemo k nacionalnemu energetskemu in podnebnemu načrtu, upajmo, da bomo dobili tudi prehranskega, saj se s tem problemom in negativnimi učinki na podnebje in okolje sploh nihče ne ukvarja. Davkoplačevalci namenjajo nemajhen denar za gradnjo infrastrukture za namakalne sisteme, žalostno pa je, da potem od uporabnika ne morejo zahtevati, da uporabi ustrezne tehnologije, ki bodo učinkovite in »dobrodejne« za rastline in ne bodo uničevale rodovitne prsti. Tu imamo svojevrsten paradoks. Prebivalcem, priključenim na vodovodni sistem B, je dovoljeno črpati za pitje le 150 litrov vode na sekundo, za namakanje pa 400 litrov. Kot se je izkazalo, so za oskrbo prebivalcev s pitno vodo potrebne okoljevarstvene študije in presoja vplivov na okolje, za namakanje je dovolj vodno dovoljenje. S tem se sicer lahko strinjamo, vendar bi od kapitala, ki je uporabnik velikih sistemov, morali zahtevati, da za namakanje uporabi tehnologije podzemnega in kapljičnega namakanja. V tej zgodbi imamo še en paradoks – okoljski sanatorji in veleposestniki brez živali so se zdaj usmerili proti govedu kot enemu od največjih onesnaževalcev ozračja. Zdaj ko so strokovnjaki končno prišli do sape, razblinili to famo in dokazali, da je metan bistveno manj obremenjujoč od CO2. Po drugi strani pa so prežvekovalci na paši tisti, ki z intenzivnim pomlajevanjem travne površine prispevajo k zmanjševanju ogljičnega odtisa.