Kaj pa če bi letos ti prevzela organizacijo naše poletne IT-šole"?« se je mrzlega februarskega dopoldneva glasilo vprašanje sodelavke Eve. V kombinaciji začudenja, vznemirjenosti in negotovosti sem po kratkem razmisleku odgovorila: »Zakaj pa ne.« Po nekaj tednih in sestankih je padla odločitev o letošnji destinaciji – vse poti vodijo v … Prago! Skozi križpotja in ovinke, z vmesnimi postanki pri iskanju primernega stanovanja, co-working prostora in prevoznega sredstva smo z izbranimi študenti v začetku julija naposled pristali v češki prestolnici. Ob prihodu na letališče sem imela tri ključna vprašanja: »Smo mi morebiti na severu, da tako piha?«, »Imam dovolj dolgih oblačil za to poletno zimo« in »Ali me bo kot neljubiteljico matematike bolela glava ob preračunavanju kron v evre?«. Na ugodne vremenske razmere še čakamo, stanje z oblačili rešujejo razprodaje in pralni stroj, plačilno sposobnost pa aplikacija.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(V premislek) Pomembno je, kako živimo zdaj - ker za jutri nihče ne jamči
Kako je pravično, da nas trenutek slabosti, morda niti ne naš, stane vsega?
Šalo (resnico) na stran. Ob vožnji do stanovanja sem dobila občutek, da se pomikam po Ljubljani ali meni ljubem Dunaju. Mešanica arhitekturnih slogov, staromeščanske hiše z mnogimi ekstravagantnimi detajli, barvna raznolikost fasad, urejene soseske, zgodovinski spomeniki in ostanki preteklih režimov. Na sredini mnogokrat opevana Vltava, skrbno urejeni parki, povrhu pa v vsej svoji veličastnosti izza ovinka pripelje belo-rdeči tramvaj. Brez dvoma je zgodovina v Pragi pustila neizbrisen pečat, a jo hkrati naredila avtentično in samosvojo. Tako sem ob začetnem strahospoštovanju do novega izziva s češko prestolnico hitro postala na ti. Očarala me je. A ne s tipičnim – astronomsko uro, vožnjo z ladjico, mnogoterimi pivi ali sprehodom čez Karlov most. Zagledala sem se v stranske ulice in butične kavarnice, kjer vsak dan spijem najboljšo praženo kavo. Vzljubila poti na hribčke, ki obkrožajo oba bregova reke in ponujajo najlepše razgledne točke. K srcu so mi prirasli njihov trd in težko izgovorljiv jezik ter rahla zmedenost in mrki pogledi, ko jih ogovoriš v angleškem jeziku. Zaljubila sem se v doživetja, ki jih nabiramo z udeleženci poletne šole, in spomine, ki jih obujam ob bogati praški kulturni dediščini.
Ob pogledu na najslavnejšega krta pod zemljo in nad njo, ki ga najdeš v vseh oblikah in velikostih, moje misli odtavajo v čas pred več kot dvema desetletjema pred majhen TV-zaslon. Ob 19.30 sem nestrpno pričakovala napoved risank in poskakovala od sreče, ko je zvedav glas v tej mali škatli rekel Krtek. Skromno animirana risanka o dogodivščinah nasmejanega krta in njegovih prijateljev je na moj obraz narisala največje veselje. In prav to veselje me preplavi v Pragi vsak dan. Čeprav je v tem letnem času še bolj turistično oblegana in zato nasičena s potrošniškimi elementi zahodnega sveta, še vedno dopušča prostor za umik in iskanje lepote v drobnih delcih vsakdana. Včasih je to trdelník (pecivo, podobno madžarskemu kurtos kalacsu) ali kuhanje skupne večerje, spet drugič kupovanje znamk v nedeljo zvečer (glavna pošta je namreč odprta do dveh ponoči) in začudenje, da bivaš blizu cerkve, ki jo je projektiral Jože Plečnik.
Franz Kafka, praški meščan sveta in pisatelj z veliko začetnico, je v enem izmed svojih pisem zapisal: »Sposobnost uvideti lepoto prinaša srečo. Vsak, ki to sposobnost ponotranji, se nikoli ne bo postaral.«
Zatorej, děkuji Praha (hvala Praga). Hvala za lepoto, slikovitost, izziv in navdih.
("zagonsko podjetje Nito (Loop Email) že 5tič zapored organizira poletno šolo za nadarjene programerje, ki poteka izven meja Slovenije. Študentje pri tem spoznajo delo v IT podjetju, kot ekipa sodelujejo pri rešitvi zadanega izziva in spoznavajo kulturo izbranega mesta.)
