Gornjo Radgono krasi nova poslikava domače umetnice Tamare Vogrin - Tare. Gre za njeno že tretjo poslikavo pročelja stavb v sodelovanju s podjetjem Radgonske gorice. Prva je nastala pred šestimi leti na stavbi skladišča nasproti Doma penine v Jurkovičevi ulici, druga krasi stavbo v Strmi ulici, tretja, ki je nastala letos maja, pa je polepšala stavbo na Ciril-Metodovi cesti ob železniški progi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Znanih je več podrobnosti o pretepu na soboški tržnici
Dve osebi sta iskali pomoč v regijski bolnišnici.
»Stavbe so bile stare, na njih so bili grafiti in zdelo se nam je dobro, da bi jih malo polepšali z velikimi poslikavami, ki bi popestrile tudi naš kraj,« je rekla Vogrinova. Na tretji poslikavi je želela združiti več značilnosti kraja, zato na njej vidimo mehurčke, reko Muro, obraz, ki predstavlja ljudi v Gornji Radgoni, in štorkljo. Ustvarila jo je v kombinaciji fasadnih barv in razpršil, ki ustvarijo posebne učinke. Barvne odtenke je izbrala glede na okolje, kjer stoji stavba. »Lahko bi izbrala bolj živahne barve, a sem odtenke izbirala na podlagi barv sosednjih stavb, vključila sem tudi odtenke železniške proge, ob kateri stoji stavba, in trave ob njej,« pravi Vogrinova, ki je za poslikavo potrebovala dober mesec dni in slikala vsak dan po več ur, podjetje Radgonske gorice pa bo v kratkem osvežilo še preostale dele fasade.
Tamara Vogrin, ki je po izobrazbi univerzitetna diplomirana inženirka tekstilstva, je na umetniškem področju dejavna že od leta 1994, ko se je začela posvečati slikanju in oblikovanju izdelkov. Njen ustvarjalni opus obsega na stotine umetniških del, ki segajo od poslikave sten, tekstila, keramike, lesa, oljnih slik in akrilov na platnu do skulptur iz vinske trte. Kot pravi, pri ustvarjanju izhaja iz duše. »Pri vsem, kar sem ustvarila, sem se prepustila. Nikoli nisem delala nečesa, kar je bilo morda bolj aktualno, ampak samo tisto, kar sem v tistem trenutku čutila. Je pa res, da prehajam iz faze v fazo. Tudi pri poslikavah na fasadah se vidi, da se razlikujejo, ko vmes preteče nekaj let. Ustvarjanje je neke vrste trening, pri katerem ne smeš odnehati, ampak samo nadaljevati, in tako se izboljšuješ.«
Biti umetnik, sploh v tako negotovih časih, kot jih je prinesla epidemija, je tvegano, pravi, a je po naravi optimist. »Če ne bi bila optimistka, se takih projektov sploh ne bi lotevala, ker nikoli ne veš, kakšni bodo odzivi ljudi – ali bodo šokirani, srečni, nesrečni. Sem pa za novo poslikavo za zdaj prejela same dobre odzive.« Kot še pove, je njen cilj spreminjati stvari iz depresivnega videza v nekaj, kar malo štrli iz povprečja. Ob tem pa si želi, da bi njene poslikave spodbudile tudi druge umetnike, da si bodo upali pokazati svoje delo tudi na tak način.