Ustvarjalno žilico je pri sebi odkrila že v otroških letih, s praskanjem remenk pa se je začela ukvarjati okrog leta 1985. Takrat je znanje te tehnike pridobila od starejšega domačina, ki ji je v trgovini, kjer je bila zaposlena, na njeno zanimanje opisoval postopek in ji nekoč prinesel tudi barve. »Kakšnih 14 dni po veliki noči sem prvič preizkusila to tehniko in moram povedati, da mi je kar dobro uspelo,« se spominja. V njej tli velika potreba po ustvarjanju, za kakovostno izdelovanje remenk pa mora posameznik imeti tudi nekaj spretnosti, talent za risanje in veliko vztrajnosti. »Sploh pa je tako, da ko ti nekaj uspe, je volja še večja,« dodaja Merklinova, ki ima za izdelek domače obrti tudi pridobljen certifikat Obrtne zbornice.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(TOP 5) Pritegnili so vas nova turistična pridobitev, stoletniki in črno-bela ekipa
Če ste najbolj brane vsebine minulega tedna spregledali, vam ponujamo novo priložnost, da jih preberete.
Za remenke je prvotno uporabljala kuhana jajca, čez čas pa je začela motive praskati na izpihana jajca in jim tako podaljšala obstojnost. Nekaj remenk si zato lahko pripravi že med letom, največ dela pa ima prav okoli velike noči. Sprva mora vsako jajce oprati, na njem narediti luknjice, ga izpihati, premazati z raztopino špirita in šelaka in šele nato ga lahko začne barvati. »Za naše kraje so najbolj značilne pisane remenke. Te se izdelujejo tako, da najprej iz blaga izrežemo štirikotne krpice in nanje s konico noža nasujemo barvo v prahu. Krpice potem povežemo v male culice in jih namakamo v raztopini, nato pa se po pasovih nanašajo na jajca. Najprej pobarvamo s pisanimi barvami, na koncu pa s temno barvo naredimo še tiste pasove, ki jih želimo izpraskati,« opiše proces izdelave sogovornica. V zadnjem obdobju ji je pri delu v veliko pomoč mož Milan in kot pravita, če delata dva, je tudi zagon večji.
To je njeno zatočišče
Remenke, izdelane s tehniko praskanja, so značilne predvsem za gorički del Prekmurja. Merklinova ocenjuje, da se je ta tehnika v Motovilcih pojavila nekje med prvo in drugo svetovno vojno, pozneje pa se je razvila še po okoliških vaseh. Tradicionalno izročilo upokojenka prenaša naprej, večkrat je že imela delavnice po različnih osnovnih šolah, promocije po trgovinah, tudi nekoliko starejše je učila, vendar kot pravi, je pri tem, ali bo kdo nadaljeval, najbolj vprašljiva vztrajnost. »Tudi jaz nisem imela na začetku tako kakovostnih izdelkov kot sedaj po 35 letih. Kajti kar koli človek počne, s tem raste, sploh če si to želi,« pove Merklinova in doda, da nekaj zanimanja pri mlajših sicer je zaznati, vendar so zdaj drugi časi in se mladina bolj zadržuje za računalnikom.
Na remenkah so sprva praskali predvsem cvetlične in enostavne motive. Kot reče Merklinova, pa vsak človek sčasoma doda kaj svojega. Še vedno so prevladujoči motivi tisti, ki so vzeti iz narave in okolice, na primer tudi vinska trta, ptice in metulji, pojavljajo se tudi nabožni motivi, saj gre za krščanski praznik. Spominja se, da so si tovrstne remenke včasih redno izmenjevali pri velikonočnem blagoslovu jedil. Ali so si jih med seboj poklanjali otroci, pogosto tudi zaljubljenci, ali pa so jih botri dali svojim krščencem.
Letos se velikonočnih razstav Motovilčanka zaradi epidemije koronavirusa s svojimi remenkami ne more udeležiti, je pa v preteklih letih sodelovala na mnogih. Poudarja, da na tovrstne izdelke človek ne sme in ne more gledati skozi denar, sama pa v tej obrti toliko let vztraja, ker jo to izpopolnjuje in sprošča. »Kadar koli sem imela kakšne skrbi, je bilo to moje zatočišče,« pristavi.
