V Mariboru je potekalo znanstveno srečanje kot del priprav na bližajočo se 80. obletnico osvoboditve Prekmurja, edinega od Rdeče armade osvobojenega slovenskega ozemlja, ki je tudi ena največjih vojaških operacij druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Predavalo je šest predavateljev, Darja Kerec, Boris Hajdinjak, Daniel Siter, Darjan Lorenčič, Katarina Mohar in Metka Fujs, predstavili bomo povzetke zadnjih treh predavateljev.
Velik strah pred prihodom Rdeče armade
Zgodovinar Darjan Lorenčič, učitelj na OŠ Videm pri Ptuju, je predstavil nekaj svojih izsledkov o dojemanju in sprejemanju Rdeče armade v prekmurskem in porabskem okolju v luči pričevanj in časopisnih virov, o čemer je pisal tudi v svojem magistrskem delu. Kot je ugotovil, so na podobo oziroma oblikovanje mnenja civilistov o Rdeči armadi v veliki meri vplivali takratni mediji. Že pred vojno je bilo v časopisih moč zaslediti antikomunistično pozicijo, usmerjeno proti Sovjetski zvezi in Rdeči armadi, kar se je še potenciralo v času madžarske okupacije Prekmurja. »Bolj ko se je Rdeča armada bližala Madžarski in Prekmurju, bolj so poročali o grozotah, o tem, da ubijajo otroke, posiljujejo, seveda so večkrat tudi pretiravali, to pa je vseeno pognalo strah v kosti ljudi,« razlaga Lorenčič. Doslej je zbral 21 pričevanj, in kot je povedal, je bilo vsem intervjuvancem skupno, da so pred prihodom Rdeče armade čutili negotovost in strah, ker niso vedeli, kaj jih čaka. Zato so tudi poskrili svoje imetje, poskrila so se tudi mlada dekleta, največkrat na podstrešja hiš ali pa so zbežala v gozd. V enem od pričanj iz Porabja je Lorenčič izvedel, da so se dekleta, da ne bi bila privlačna rdečearmejcem, umazala z blatom in pepelom ter si raztrgala oblačila. Ko so rdečearmejci prišli, pa se je strah razblinil, saj je šlo za mlade fante, ki so imeli doma družine, in predvsem tisti, ki so bili v tistem času otroci, so poročali o tem, da so se vojaki z njimi igrali in delili hrano. Tako je bilo vsaj za otroke bivanje z rdečearmejci zabavno. »Seveda ko imaš tako veliko skupino ljudi, se vedno najdejo taki, ki odstopajo od tega, in nič drugače ni bilo v Prekmurju, tako da najdemo tudi grozne zgodbe. Res pa je, da je vodstvo Rdeče armade takoj ukrepalo, ko jim je na uho prišlo, da so njihovi vojaki naredili kakšno nespodobnost do civilnega prebivalstva. V interesu jim je bilo, da gradijo dobre odnose z lokalnim prebivalstvom. Tako mi je pripovedovala neka gospa iz Moščanec, da je do njihove hiše ponoči prišel opit rdečearmejec, uperil pištolo v glavo njenega očeta in mu grozil. V tistem času je bil na podstrešju pes, ki ga je vojak zaslišal in odšel pogledat, medtem pa je oče zbežal do vaške straže, ki je pijanega vojaka podrla na tla, ga odnesla in nikoli več se ni pojavil,« opiše eno od zgodb Lorenčič. Poudarek pri raziskovanju je dal tudi časopisnim virom, Kleklovim novinam, Muraszombat es videke, vključil je tudi časopisa Jutro in Slovenec, ki sta imela v takratnem času največjo naklado in sta bila prav tako prisotna v prekmurskem okolju. Ob tem je uporabil še vire iz centralnega arhiva ministrstva za obrambo Ruske federacije. Na portalu Pamyat naroda je moč najti skoraj pol milijona originalnega arhivskega gradiva, med drugim zemljevide, sheme in poročila, nekaj teh je Lorenčič predstavil tudi na predavanju.
(Ne)znani avtor?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Inline hokej: Horobek Fčele z dvema zmagama začele sezono
V preostatični hali - balonu pri OŠ Beltinci je bil prvi turnir letošnje sezone južne skupine 2. avstrijske lige v inline hokeju, v kateri tekmuje tudi beltinska ekipa Horobek Fčele.
Katarina Mohar, znanstvena sodelavka ZRC SAZU in docentka na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, je predavala o historiatu in okoliščinah nastanka spomenika zmage v Murski Soboti. Vojni svet 57. armade je soboški vojaški komandi 6. maja 1945 ukazal, da morajo organizirati postavitev spomenika padlim vojakom Rdeče armade po projektu mestnih arhitektov. Za projekt so zadolžili tedanjega komandanta Rdeče armade v Murski Soboti Fedorja Daniloviča Barsukova, ki naj bi takoj dobil podporo pri lokalnih oblasteh. Ustanovili so častni in delovni odbor za postavitev spomenika, takoj za tem pa začeli zbiranje denarja. Za projekt naj bi zbrali okoli milijon dinarjev, od tega približno dve tretjini v Prekmurju. Gradbena dela so se začela 24. maja 1945, pri njih so sodelovali domači zidarji pod vodstvom arhitekta Ferija Novaka in tehnika Viktorja Cera. Barsukov je bil kmalu premeščen v Avstrijo, kjer je vodil postavitev sorodnega spomenika v avstrijski Radgoni, sprva postavljenega na glavnem trgu, danes pa ga najdemo na obrobju mesta. Barsukov naj bi se redno vračal na gradbišče v Mursko Soboto in s pomočjo sodelavcev aktivno spremljal gradnjo ter poročila pošiljal na sedež Rdeče armade. Spomenik je bil končan že v dveh mesecih in pol, slovesno odkritje je bilo 12. avgusta 1945. Na slovesnosti se je zbrala dvajsettisočglava množica, ki je bila poklicana prek medijev s cenejšim prevozom, veselicami itd., udeležili so se je tudi najvišji funkcionarji osvobojene Slovenije, predstavniki Rdeče armade in zavezniških sil, ki so se isti oz. naslednji dan udeležili še odkritja spomenika v avstrijski Radgoni.
Spomenik je bil prvotno zamišljen kot grobnica 516 vojakov Rdeče armade, ki so padli v boju za Prekmurje, po besedah Moharjeve pa je zanimivo to, da je to edini njej znani primer spomenika, postavljenega takoj po vojni, ko se to ni zgodilo. Sobočani naj bi ostro nasprotovali grobišču na glavnem trgu, zato so posmrtne ostanke kasneje pokopali v skupni grobnici na soboškem pokopališču, zasnova spomenika pa je kljub temu ostala enaka. Še bolj ikonografsko specifična je kiparska oprema spomenika. Tovrstni spomeniki so namreč v prvi vrsti izražali zahvalo Rdeči armadi, civilno ljudstvo ali domača vojska se na njih pojavljata zelo redko, če že, pa je to največkrat v obliki hvaležnih domačinov, ki pozdravljajo osvoboditelje. V Murski Soboti je drugače, ob sovjetskem vojaku je praktično enakovredno upodobljen partizan, kar dopušča interpretacijo spomenika kot poklona zavezništvu in sodelovanju vojsk. Kipa sta izdelala brata Zdenko in Boris Kalin, partizan je upodobljen po podobi Nandeta Vidmarja, za rdečearmejca pa je poziral Ivan Romanovič Gurskij. Zanimivost je tudi ta, da partizan s svojo pozo z večjim razkorakom stoji bolj dinamično in po razlagi Moharjeve tako ponazarja mladega upornika, ki naj se zgleduje po zrelem in umirjenem rdečearmejcu – taka je tudi uradna interpretacija, torej da gre za koncept Sovjetske zveze kot učiteljice in Jugoslavije kot zveste in pridne učenke.
Vprašanje, ki zahteva še nekaj raziskav, je vprašanje avtorstva spomenika. Edino znano različico načrta je podpisal sovjetski vojni inženir Arončik. O njem iz arhivskih virov ne izvemo praktično ničesar, Moharjeva je na spletu našla le podatka, da je bil Ukrajinec in mu je bilo ime Vladimir. Po tem načrtu naj bi bil spomenik bele, rdeče in modre barve, zakaj je na koncu zgolj bel, ne vemo. Po nekaterih pričevanjih naj bi pri tem imel ključno vlogo Feri Novak. V eni od ruskih poročil piše, da naj bi prvotno skico spomenika naredil prav Novak, a ta ni ohranjena. Zanimivo je še, da je Boris Kalin, avtor kipa rdečearmejca, v enem svojih člankov iz zgodnjih 50. let zapisal, da naj bi bil projektant spomenika sovjetski častnik Zaharov, čeprav je bilo povsod drugod izraženo, da naj bi bil to Arončik.
Podobne spomenike so postavljali tudi drugod po Evropi, npr. v Kaliningradu, Berlinu, na Dunaju itd. Pri vseh je jasno, da pri snovanju ni bilo veliko prostora za osebni izraz kiparja ali arhitekta, ker vsi zelo strogo sledijo estetiki socialističnega realizma.
Znanih 448 imen
Metka Fujs, profesorica zgodovine in sociologije, tudi muzejska svetnica v pokoju, je predstavila podatke o padlih vojakih na območju Pomurja in vire, ki so bili za ta namen uporabljeni. Na območju Pomurja naj bi bilo leta 1945 pokopanih 516 padlih vojakov Rdeče armade, njihove posmrtne ostanke so leta 1962 izkopali iz začasnih grobov in prenesli v skupni grob na pokopališču v Murski Soboti. Večina jih je padla ob Muri ali Kučnici bodisi v boju bodisi kasneje v vojaških bolnišnicah, veliko pa jih je tudi utonilo. Prekopi so potekali med 17. aprilom in 30. junijem, s tem namenom je bila oblikovana tudi štiričlanska komisija. Kot je povedala Fujsova, obstajata dva zvezka vprašalnikov in dva zvezka zapisnikov o prekopih teh posmrtnih ostankov, pri čemer so vprašalnike in zapisnike dostikrat naredili isti dan, kar pomeni, da se nanje ne moremo popolnoma zanesti.
Na predavanju je omenila tudi nekaj spomenikov padlim v Prekmurju. Na spomeniku v Serdici, ki so ga obnovili leta 1995, kasneje pa še leta 2005, piše, da je tam in v okolici padlo več kot sto rdečearmejcev (nekateri govorijo o številu 140) in da so bili tam pokopani, njihove posmrtne ostanke pa so leta 1955 prenesli v Mursko Soboto. Kot je povedala Fujsova, podatkov o tem, da bi tega leta kogar koli prenašali v Mursko Soboto, ni. Komisija je na območju Rogašovec in Serdice sicer izkopala in evidentirala ostanke 57 umrlih.
Spomenik je bil postavljen tudi na pokopališču na Cankovi, kjer je podobna situacija. Komisija je namreč tam prekopala posmrtne ostanke desetih padlih vojakov, medtem ko na spomeniku piše, da jih je bilo 50.
Sicer je bilo po zapisnikih prekopov poimensko znanih 253 oseb, 263 jih ni bilo znanih. Leta 1968 je nato izšla knjiga Umirali so v boju za svobodo, v kateri je bilo navedenih 272 imen. Metka Fujs si je kot raziskovalno nalogo zadala najti imena vseh 516 vojakov, ki naj bi bili pokopani v Murski Soboti. S pomočjo javne digitalne baze podatkov Memorial, ki so ga leta 2007 vzpostavili pri ministrstvu za obrambo Ruske federacije in združuje digitalne podatke umrlih in pogrešanih vojakov sovjetske vojske v drugi svetovni vojni, je revidirala do tedaj znane podatke in dodatno identificirala 195 padlih vojakov Rdeče armade. Seznam, ki vsebuje ime in priimek v latinici in v originalu, navedbo čina, letnici rojstva in smrti, kraj prvotnega pokopa, regijo ali sovjetsko republiko vpoklica v vojsko, leto vpoklica, datum izkopa in številko krste, najdemo v 28. številki Zbornika soboškega muzeja.