Pred dvema letoma sem svoje življenje »spakirala« v dva velika kovčka ter se preselila v Egipt. Ker v državi nisem bila prvič, hujšega kulturnega šoka ni bilo. Vsaj na začetku ne. Nastanjena sem v turistični Hurgadi. V državi, kjer povprečna neto plača znaša okrog 150 evrov, tujce domačini vidijo kot bankomate na dveh nogah. Tudi nas, ki živimo med njimi. Čeprav že govorim arabsko, mi v trgovinah in na tržnici vse zaračunajo najmanj dvojno. Celo pri zdravniku sem deležna tarife za tujce. Zdravstveni sistem je v Egiptu zasnovan tako, da sem vse bolj hvaležna za zdravstvo, kot ga imamo v Sloveniji. Podobno je s šolstvom. Ker delam kot raziskovalna novinarka, sem veliko na poti in si nisem mislila, da se bom morala voziti šest ur od enega mesta do drugega. Ceste so bolj luknjaste kot pri nas, vozniški izpit je mogoče kupiti brez konkretnega poznavanja upravljanja vozila. Tako po dveh letih ne potrebujem jutranje kave, da bi si dvignila tlak in se spravila v pogon – dovolj je že vožnja do prve večje trgovine po svež kruh.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V soboški bolnišnici prepovedani obiski
Prepoved velja zaradi porasta okužb z gripo in covidom.
Poroke so v Egiptu predmet dogovora med starši, pri čemer pa ni prehajanja iz nižjega družbenega razreda v višjega. O ljubezni med fantom in dekletom se večinoma ne govori. »Se bosta že vzljubila, ko se poročita,« rečejo. Ker je Egipt muslimanska država, veljajo pravila, zapisana v Koranu. Tudi v ustavi in zakonih. Ni problem, če moški svoje neveste ne vzljubi, saj ima lahko naenkrat štiri žene – če zmore vse preživljati, seveda. Bolj kot soproge so jim sveti otroci, ki naj jih bo čim več. Predvsem sinov, ki jim morajo starši pred smrtjo zagotoviti vsakemu svoje stanovanje. Kljub temu se med njimi bije hud boj, ko pride do vprašanja dedovanja.
Kaj potem iščeš v tej državi, boste rekli. Odgovora na to ne poznam. Dejstvo je, da me je Egipt že leta 2010 očaral. Zgodovina, hrana, navade, običaji – vse mi je bilo fascinantno in kar je slabo poznano zahodnim civilizacijam. Zdelo se mi je vredno posvetiti čas raziskovanju tega koščka planeta. In tu mi je lepo. Lahko se smejim nenavadnim običajem in si mislim, da so čisto za luno. Življenje tu me je v dveh letih naučilo številnih lekcij, bolj sem strpna, imam manj hektičen vsakdan kot doma, hvaležna sem za vsak nov dan, ki je praktično vedno obsijan s soncem. Naučila sem se biti hvaležna za prave prijatelje in po svoje sem postala bolj ženska. Ni mi treba nositi nakupovalnih vrečk, opravljati težkih domačih opravil in stalno dokazovati svoje enakovrednosti. Kljub temu mislim, da Egipt ni moja končna destinacija. Prepričana sem, da me bo radovednost slej ko prej vodila v nove dežele. Ali pa domov, v Prekmurje, »k mami na orejof rejtaš. Ker vseposejdi je lepau, samo doma pa je še itak najlepše«.
