»Zdaj sem Mateja Gaber, včasih pa sem bila Škrabanova Matejka s Trstenjakove 1,« se predstavi sogovornica, ki me je sprejela na omenjenem naslovu, v hiši, kjer je odraščala. Po izobrazbi je germanistka in slovenistka, je doktorica literarnih ved in predsednica akademskega zbora Filozofske fakultete v Ljubljani, dela pa kot lektorica za nemški jezik na omenjeni fakulteti, kjer poučuje študente umetnostne zgodovine in primerjalne književnosti. Je mama trem hčeram. Najmlajša je študentka veterine, druga je tik pred zagovorom magisterija iz financ, tretja pa je pravnica in že poročena. Ima tudi dva kužka in živi v centru Ljubljane, v Nebotičniku. »Kar je čisto nasprotje od tega, kjer sem živela prej. Šla sem iz malega 'varaša' v veliki varaš, ampak kakšnih večjih razlik pa ni.« Tudi sama, pravi, se ni spremenila. »Okolje v mladih letih te determinira in malo stvari te spremeni. Mogoče te spremeni le partner. V življenju sta zelo pomembna izbira partnerja in izbira službe, saj če to dvoje 'štima', štima potem vse.« V prostem času veliko bere, ukvarja se z umetnostjo, gledališčem, modo in igra golf.
Pisanje spodbudila okužba
V lanskem letu je izšel njen prvenec Svet, kot iz škatlice vzet, kjer med drugim opisuje svoje odraščanje v Murski Soboti v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. V knjigi so zbrani njeni spomini na šolska leta na »Drüjgi šouli«, takratno podobo Sobote, košarko, gimnazijo, igranje klavirja, očeta, ki ga imenuje tati, mamo, na sosedova Karčija in Olgo, na »švercanje« stvari iz Avstrije in drugi. Opisi oseb in takratnih dogodkov so tako zelo živi in slikoviti, da se prenekateri bralec v spominih vrne v čas Jugoslavije in takratno Soboto.
»Ko sem pisala knjigo, sem svoje spomine napisala točno tako, kot bi jih vzela iz škatlice, torej tako, kot so bili takrat. Potem pa sem želela eni svojih prijateljic pokazati vse opisane stvari in sva šli do Druge šole, ampak ta zgradba ni več taka, kot je v knjigi. Notri ni več zelenih vrat, zdaj so vse druge barve na stenah in šola je posodobljena, kar je seveda normalno, saj so zdaj tukaj druge generacije otrok z drugimi potrebami. In ko grem, sicer redkokdaj, v mesto, želim videti koga znanega. Ampak nikogar ne srečam, ker so ti ljudje sedaj drugačni, in tudi mene drugi ne prepoznajo. Jaz pa iščem dvajsetletnike, ki so takrat hodili v gimnazijo in na košarko. Ostaja pa v tem mestu panonska atmosfera. Na Trgu zmage je recimo vse, kot je bilo. Vojaka gledata proti Rusiji, lokali tam zraven so ravno dovolj skriti, da se ne vidi, da so se spremenili. Nekaj torej ostaja, ampak nekdo, ki živi tukaj, ne vidi vseh teh sprememb, če pa prideš na vsake toliko, vidiš, kako se vse posodablja. Potrebe mesta se, razumljivo, spreminjajo in Sobota ni več mali varaš, ampak je 'velki varaš'.«
Knjiga je sicer nastala v času prvega vala epidemije, ko so bili vsi v družini okuženi. Najprej je zbolela ena od hčera, sama pa se je, ker spada v ranljivo skupino ljudi, umaknila v hiško pri ljubljanskem gradu in tam čakala, da zboli, pripoveduje. »Začela sem se zavedati, kako ranljivi smo. Takrat nismo vedeli praktično še nič o novem virusu. V tistih desetih dneh bivanja v hiški sem začela vstajati ob šestih in obujati spomine, da bodo otroci vedeli, od kod prihajam in kaj vse se mi je dogajalo. Pisala sem do enajstih zvečer in nato napisano pošiljala vsem bližnjim v branje. Zgodbe so se jih dotaknile, celo jokali so ob njih. Tako sem vsak večer pošiljala novo pošiljko teh spominov, dokler nisem zbolela in so me odpeljali v bolnišnico. Večino knjige sem napisala v tistem času v hiški, ker se mi je zdelo, da moram svojim potomcem sporočiti, od kod prihajajo in kako pomembno je, da si nekam umeščen. Saj smo vsi ljudje sveta, ampak pripadaš enemu jeziku, eni kulturi in navadam, in to se mi je zdelo pomembno, da izvejo.«
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Odbojka: Sobočanom se je vendarle odprlo
Ekipo ravenskega Fužinarja so v 10. krogu prve A-lige premagali prepričljivo s 3 : 0 in pobegnili z zadnjega mesta lestvice.
Zapise je nato pokazala Ladu Kralju, profesorju na primerjalni književnosti, in svojemu nekdanjemu profesorju Matjažu Kmeclu. Oba sta se navdušeno strinjala, da mora knjigo objaviti.
Odzivi po objavi knjige so bili zelo lepi. »Vsak mi pravi, da se ga je knjiga dotaknila, ampak vsakega se je dotaknila druga stvar. Veliko ljudi ob knjigi joka. Doseže jih torej na čustveni ravni, čeprav to ni bil moj namen. Jaz sem pisala samo asociacije, ki so se mi takrat porajale. Veliko ljudi pravi, da joka ob Karčijevi zgodbi, ampak to ni bila zgodba, ki bi bila samo njegova, temveč je marsikdo doživel podobno zgodbo v 20. letih prejšnjega stoletja,« pripoveduje Gabrova o zgodbi, ki opisuje življenje njenega soseda. Njegova mama ga je pri dveh letih pustila pri babici in odšla v Južno Ameriko s trebuhom za kruhom. Naslednjič jo je videl pri svojih petdesetih in jo, kljub temu da ga je zapustila, sprejel, kar je, kot je zapisala v knjigi, veličina prekmurskega srca. »Nekatere so prevzele spet druge zgodbe, na primer zgodba mojega moža Braneta, ki je padel z bordom in se hudo poškodoval. Moj zet je bil recimo ganjen ob tem, kako smo nekdaj občudovali naše smučarje, kako smo vsi navijali zanje. Nekatere prevzame zgodba mojega očeta, ki je moral že s štirinajstimi leti v Francijo, v časih, ko je bilo to veliko težje kot danes. Vsak se morda nekje najde, ker so nekatere zgodbe, ki se zgodijo vsakomur,« tako Gabrova.
Prvi nemški stavki in »prešvercan« televizor
V času njenega odraščanja smo Slovenci pogosto hodili čez mejo po nakupih. »To je bil 'vajb', kot se temu danes pravi, teh obmejnih krajev. Bilo je fino, v Avstriji so znali slovensko, jaz pa sem tam lahko izgovorila svoje prve nemške stavke. Spomnim se, ko smo hodili v neko trgovino in sem lahko sama povedala: 'Ich möchte eine Schokolade. Pravzaprav sem govorila 'čokolade', pa me je gospa popravila in za vedno sem si zapomnila, da mora biti Schokolade.«
Današnje generacije si verjetno tudi težko predstavljajo, kaj je v takratni Jugoslaviji predstavljal televizor. »Vedno smo imeli 'prešvercan' televizor, Grundig. Otroci smo bili daljinci za televizorje, starši so nas pošiljali pritisnit gumb ob ekranu. Pa anteno je bilo treba vedno nastavljati in potem smo iz dnevne sobe kričali, če je v redu ali če šumi. Pomembno pa se mi zdi to, da smo prižgali televizor, ko smo ga potrebovali. Nismo ga imeli prižganega, da bi ga ves čas malo pasivno gledali. Takrat smo televizor gledali aktivno in kar so povedali, to smo verjeli, in načeloma je to tudi držalo. Danes pa ni več prečiščenih informacij, vsi povejo vse.«
Kot pripoveduje, je bilo v Jugoslaviji lepo živeti, še posebej lepo je bilo njej osebno, saj je starši niso v ničemer omejevali. Podprli so jo pri obiskovanju glasbene šole, kjer se je učila igranja na klavir, in pri treniranju košarke. »Kar pa se mi predvsem zdi pomembno, je to, da mi nihče nikoli ni govoril 'moraš brati, moraš to ali ono', ampak sta mami in tati živela te vrednote in mi jih na ta način privzgojila. In najboljša dota, ki sem jo prinesla v zakon, je ta vzor, kako lahko srečno in zadovoljno živiš.«
Hčerkam privzgojila zavedanje o identiteti
Ena od njenih številnih strasti so knjige. Nekatere, kot je na primer Slika Doriana Greya, prebere vsako leto in vsakič je drugačna, pravi. Rada bere viteške romane in zgodovinske knjige, predvsem o križarskih vojnah, zelo rada pa ima tudi poezijo. V njeni torbici je zato vedno Rainer Maria Rilke. Posega tudi po starejši književnosti. Prebrala je vsa dela Miška Kranjca, pri čemer se pošali, da jih verjetno v celoti preberejo le učitelji slovenščine. »Čeprav smo Prekmurci zelo ponosni na Kranjca, me zanima, koliko ljudi ga je prebralo. Ni več popularen, ker je tista revščina za nas tako oddaljena. Jaz pa, ko sem začela brati, nisem mogla nehati, lahko bi kar jokala nad nekaterimi zgodbami.«
Njena strast je tudi kuhanje. Zasluga za to gre njenemu tatiju in sosedovi Olgi, ki sta ji že od malega vcepila, da mora znati kuhati, če se želi poročiti. »To sem vzela zelo resno in izkazalo se je, da je pomembno, kajti prva stvar, ki jo je opazil moj mož, ko sva se spoznavala, so bili recepti, kar se mu je zdelo super.« Pri njih zato kuhajo vsak dan, živila pa kupujejo na ljubljanski tržnici, ker cenijo doma pridelano hrano. Včasih je za prijatelje spekla po sto tort na leto, čeprav sama tort ne je. Jagodni izbor njenih tort so doboševa, esterhazy in sacher torta. »Vsega tega, tudi pečenja retašov, me je naučila Karčijeva Olga,« pove Mateja Gaber.
V preteklosti je imela tudi svoj vrt, in sicer je bil to najvišje ležeči vrt v Ljubljani, na ljubljanskem griču. Ko pride v Prekmurje, jo v Skakovcih, od koder je bil njen oče, vedno založijo s hrano in bučnim oljem, ki ga posreduje tudi prijateljem in sodelavcem, še pove. »Stereotip, da smo Prekmurci odprti in radodarni ljudje, nedvomno drži. Kdorkoli je imel opravka s Prekmurci, mi je povedal isto. Tudi pri meni so vrata dan in noč odprta in tudi otrokom sem privzgojila to, da je pri nas kdorkoli kadarkoli dobrodošel. Mislim, da te tudi pokrajina določa. Ker je prekmurska ravnica tako odprta, smo tudi mi taki. Pa še jezik imamo tak, z dolgimi vokali,« slikovito opiše Gabrova.
Vsem trem hčerkam je tako privzgojila zavedanje o prekmurski identiteti. Bistven element družine je bila babica, Matejina mama, ki je v Prekmurje iz Trnovega prišla kot prva višja medicinska sestra v Soboti. Čeprav je bila 200 kilometrov stran, so redno vzdrževali stike in otroci so hodili k njej na počitnice. »To so bile zanje najboljše počitnice. Babica je bila kot nek ventil, ki je vse dovolil, česar jaz nisem. Sobota je bila vedno pomemben del našega življenja.« Na stenah njihovega stanovanja v Ljubljani visijo slike Ludvika Vrečiča in, kot pove Gabrova, ne ve, če kakšen otrok v Ljubljani ve, da je to bil prvi prekmurski akademski slikar, ampak njene hčerke to zagotovo vedo.
»Vsak, ki je iz Prekmurja, mora v svojem stanovanju imeti tudi Červeka. In potem je tu Rok Roudi, nova generacija, ki prav tako spada na steno. Treba je torej ne samo z govorico, ampak tudi z drugimi stvarmi vzpostavljati povezavo s preteklostjo in otrokom povedati, od kod so. Mnogo stvari o meni niso vedele, preden sem napisala knjigo, recimo to, da sem igrala košarko.«
Vračanje v preteklost zanjo ni povezano z otožno nostalgijo. »Nostalgičnosti ne jemljem enoznačno. Če vzamemo, da je nostalgičnost pobeg v preteklost, kjer je vse idilično, želimo pobegniti iz sedanjosti, ker je takrat, nekoč, bilo lepo. Jaz grem rada nazaj, ampak jaz sem rada tudi v sedanjem času; takrat sem rada živela in zdaj rada živim. Ta nostalgija je samo pozitivna, nobene otožnosti ni zraven, ampak je samo spomin na lepe stvari. Prekmurci se radi vračamo v preteklost, po moje zato, ker ko smo te stvari doživljali, smo bili mladi. Dobri stari časi niso zato dobri stari časi, ker je bilo takrat boljše, ampak ker smo mi bili mladi. Ker smo imeli želje, ambicije in vse življenje pred seboj. Ko gledam sebe sedaj, ko imam omejen čas, pa ne morem načrtovati za naprej. Imam pa drugo prednost – ogromno izkušenj in vsako leto daljšo preteklost. Zato je lažje pisati o preteklosti.«
Življenje v Ljubljani dojema kot prednost, saj kot gledališki človek, pravi, bi težko živela brez gledališča in ostalih v urbanem okolju dostopnih stvari. Z lahkoto bi sicer živela tudi v Prekmurju, ker »živiš tam, kjer imaš družino, ta te določa«. Bi bila pa tudi tukaj zagotovo zelo aktivna in bi hotela pripeljati kakšno gledališče v Soboto, še pove.
Z leti pridobila izkušnje
Aktivna je tudi pri delu s študenti. Odkar je začela poučevati na fakulteti, se niso spremenili le študenti, ampak se je prav tako spremenila sama: »Na začetku, ko si vržen v poučevanje, nimaš pojma, kaj delaš. Danes veliko več vem, veliko več izkušenj imam. Glede študentov imam srečo, saj poučujem študente primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine 2. letnika magisterija, ki so že narejeni ljudje, zelo so spoštljivi in pametni. S takimi je potem tudi super delati. Imam pa tudi navado, da ne poučujem samo jezika, ampak mi tok misli tako drvi, da vedno povem še kaj zraven. Zakaj bi se učil samo, kako se imenujejo dnevi v tednu, če lahko zraven poveš še, po katerem germanskem bogu so poimenovani.«
Nekoč ji je eden od študentov povedal, da vidi prednost njenega pouka ravno v tem, da se je naučil še toliko drugih stvari zraven. Študenti so, pravi, še vedno željni znanja in zelo srečni, ko pridejo v predavalnico, kljub maskam in kljub temu, da sama sedi za pleksi steklom. »Univerza mora ostati odprta in pouk mora potekati v živo. Zdi se mi, da se je naredila velika škoda prav tem generacijam, ki so maturirale med zaprtjem in ki so začele študirati. To vidim pri svoji hčerki, ki je začela študirati, ker ima še vedno samo prijatelje iz srednje šole, nobenih novih poznanstev nima. To so leta, ko moraš spoznavati nove ljudi, ko moraš vedeti, kaj boš počel v življenju, in ravno ta leta so jim bila odvzeta.«
Projekt Fenomen Chanel
V prejšnjem letu se je zaključil intermedijski projekt, kjer so študenti, mladi ustvarjalci in teoretiki Univerze v Ljubljani ter slovenski modni oblikovalci raziskovali življenje in delo Gabrielle Chanel. Na Naravoslovnotehniški fakulteti so sešili sto kosov slavnih malih črnih oblekic in na ta način obeležili 100-letnico nastanka parfuma Chanel 5. Na Filozofski fakulteti pa so pripravili simpozij in objavili znanstveno monografijo. Idejna in organizacijska vodja projekta je bila ravno Mateja Gaber, ki je tudi sicer ljubiteljica mode. Že kot majhna se je rada obuvala v visoke pete, ker je imel njen oče, ki je bil sodni izvedenec, tajnico Majčo, ki je imela zelo majhno nogo. Ko je tipkala, je pomenilo, da gre lahko dol, obula je petke, kjer jih je tajnica sezula, ter hodila z njimi gor in dol. Pri tem je nikoli ni zalotila, se namuzne.
»Vedno sem imela rada lepe stvari. Estetika je bila bistven atribut v mojem življenju. Imam srečo, da imam moža, ki ima prav tako posluh za modo in z mano hodi po nakupih ter pri nakupovanju tudi sodeluje. Všeč mu je, če sem lepo oblečena. Če sem višja od njega zaradi visokih pet, ga sploh ne moti,« pove Gabrova. V preteklosti so bili ljudje v Soboti lepo oblečeni, za kar ima veliko zaslug Mura. »Tukaj je bila tovarniška trgovina, ki je vse to nudila, in zato je bila estetika oblečenih ljudi v Soboti višja kot sicer v Sloveniji. Danes pa so vsi ljudje enako oblečeni.« Sama ima rada klasično modo, ob tem pa podpira mlade slovenske oblikovalce, ki jim skuša dati priložnost in obleče kak njihov kos. »Zaradi tega moram včasih v službi tudi razložiti, kaj imam oblečeno in kaj kaj pomeni. Jaz si pač upam. Ko se v nekaj oblečem, sem v tistem suverena.«
Meni, da bi morala vsaka ženska v svoji omari imeti malo črno oblekico, saj je to najbolj varna izbira. »Ne samo, da je primerna tako za popoldan kot za zvečer, je tudi trajnostna. Je tudi zadržana obleka in je za vsepovsod. Ko si kupiš malo črno obleko, si moraš kupiti dobro malo črno obleko, da jo imaš za dolgo časa. Jaz imam eno že dvajset let,« pove. Estetika oblačenja se po njenem mnenju sicer izgublja. »Ljudje so sicer lepo oblečeni, ampak so oblečeni na hitro modo. Ni več nekega umirjenega sloga, vsi imajo vse, kar je trenutno v modi, kar je sicer v redu. Všeč mi je tudi, da ima vsak svoj slog oblačenja, ampak problem je v tem, da mu je določen slog všeč malo časa in potem tista oblačila zavrže. Med korono sem opazila, da je veliko ljudi začelo nositi zaležane trenirke. Zdi se mi, da se jim ni ljubilo niti obleči. Ampak ko se oblečeš, narediš nekaj tudi zase.«
V glavi že nova knjiga
Mateja Gaber po zaključenem projektu že načrtuje nove. Če bodo imeli srečo na razpisu za Evropsko noč raziskovalcev, bodo izvedli projekt Človek živali in žival človeku. »V projektu bomo raziskovali to sobivanje, ki traja že od Prometeja, ko je ta vdahnil živalske duše podobi človeka, ki jo je naredil. Zaenkrat imamo prijavljenih 61 aktivnosti z različnih področij, npr. živali v arhitekturi, glasbi, medicini … Tudi sama sem prijavila podprojekt. Prevajam minezengerje, tj. nemške ljubezenske lirike, in sicer pesmi, kjer so prisotni sokoli. Načrt je, da jih, ko bodo prevedene, uglasbi Aldo Kumar, Jani Kovačič pa priredi koncert.« Gre za dvoleten zelo obsežen projekt, v glavi pa ima tudi že nadaljevanje avtobiografije, v kateri se bo znova vračala v Prekmurje in zbrala svoje spomine iz 90. let.
»Vsak človek, ki gre živet izven Prekmurja, začuti verz skupine Bijelo dugme 'ima neka tajna veza'. Kamor koli greš, Prekmurec ostaneš. In tisti kliše 'Prekmurje v srcu' ni kliše. Če si Prekmurec, imaš Prekmurje v srcu.«