Kdaj ste se prvič srečali z jogo?
»Mislim, da je bila joga od nekdaj del mene. V režimu nekdanje skupne države, kjer sem odraščala, je bil sistem naravnan ateistično, duhovnost ni bila najbolj zaželena. Z jogo se torej ni bilo najbolj enostavno srečati, ampak so mi v času študija v roke prišle knjige o jogi. To je bil prvi stik. Najprej so me zelo pritegnile fizične vaje, saj mi je bila gimnastika od nekdaj všeč. Tehnike dihanja, meditacija, način prehrane pa so bili nekaj, kar sem takoj razumela, zato pravim, da je bila joga od nekdaj del mene. Dejstvo je, da vsak prinese nekaj s sabo na svet. No, takrat sem najprej začela sama vaditi po teh knjigah. V Mursko Soboto je sistem Joga v vsakdanjem življenju prišel leta 1992, sama sem se vpisala naslednje leto. Takrat sem šele ugotovila, kako pomembno je, da te pri vadbi nekdo vodi. In čutila sem, da sem končno našla nekaj, kar ima smisel.«
Večina novosti v nekem okolju po navadi sprejema z zadržkom. Kakšni so bili začetki joge v Murski Soboti?
»Mislim, da je na začetku veliko ljudi gledalo na jogo kot na nekaj čudnega, kot na neko modo … Predvsem so imeli ljudje velike zadržke, ki obstajajo še danes, da je to neka drugačna filozofija ali da je osnova vsega tega neka druga religija, ki te bo 'ujela' in se boš v njej izgubil. To je verjetno posledica strahu pred drugimi religijami, ki se je žal razvil v našem svetu. Morda je to tudi posledica prejšnjega režima, kjer smo bili naučeni, da je svet fizičen, materialističen, kar je bilo duhovno, je bilo čudno. Okrog te besede je tudi veliko dilem, duhovno nekateri povezujejo z religijo, kar pa nima zveze. Tudi ateisti so duhovni, ker je človek fizični del in je duhovni del – tisto, kar se ne vidi, ampak je nekje v tebi.
To nesprejemanje drugačnosti se je denimo pokazalo, ko sem postala vegetarijanka. O tem sem brala že desetletje prej in še ni bilo povezano z jogo, že takrat pa sem vedela, da je tisto pravo. Ko sem začela jesti kot vegetarijanka, je prišlo do velikega odpora v družini, silili so me jesti meso in me kritizirali. Spomnim se svoje babice, ki je govorila, da bom umrla, če ne bom jedla mesa. To je trajalo nekaj let, vendar sem se iz tega nekaj naučila – pritiske čutiš, dokler v sebi ne razviješ gotovosti, da je popolnoma prav, kar počneš. Dokler v tebi še obstajajo dvomi o čemer koli, zmeraj dobiš neke pritiske od zunaj, ki te želijo spremeniti. Ko sem bila popolnoma prepričana, da je to to, vsega tega nisem več občutila kot pritisk.
Tako je bilo tudi z jogo. Ljudje si predstavljajo, da pač delaš neke vaje. Ampak te vaje niso samo fizične, vključujejo tudi dihanje, meditacijo, branje, iskanje pravih poti v smislu, kaj moraš spremeniti predvsem pri sebi, da bi bolje živel. Te spremembe pa vplivajo na ljudi okrog tebe. Ljudem niso všeč spremembe, ampak te želijo zmeraj videti takšnega, kakršnega te poznajo. Na ta način se počutijo bolj gotove, imajo neko kontrolo nad tem, kako človek funkcionira. S spreminjanjem pa izgubljajo kontrolo. Ko rastemo in se spreminjamo skozi življenje, to zmeraj povzroči neke vrste konflikt z ljudmi okrog nas. Potem pa je odločitev nas samih, ali ostanemo tam, kjer smo, kar naredi večina ljudi in se potem to izraža v nezadovoljstvu in boleznih, ali pa zmoremo zbrati moč in si dovoliti, da se spreminjamo tako, kot čutimo, da je potrebno.«
Kdaj pa ste se odločili za korak, da se poslovite od »običajnega« življenja in greste v Mehiko?
»Ni šlo za odločitev, da si želim spremembe, to se je dogajalo nekje v podzavesti. Mislim, da sem že od mladih nog čutila, da bi morala nekam iti. Potem pa sem bila leta 2004 na neki mednarodni matematični konferenci v Kanadi in tam je veliko ljudi govorilo špansko, kar se mi je zdelo nenavadno, saj se na takih dogodkih po navadi v glavnem uporablja angleščina. Takrat sem se šele zavedela, da Amerika nista samo Kanada in ZDA, ampak je Amerika tudi Mehika ter Srednja in Južna Amerika, kjer pa v večini držav govorijo špansko. In da večina Američanov pravzaprav govori špansko, ne angleško! Moja druga misel pa je bila, da v tem delu sveta sploh ni nobenega centra Joge v vsakdanjem življenju. In takrat je prišel neki notranji glas, ki mi je rekel: 'Ti lahko začneš jogo v Mehiki.' Zakaj je prišel ta glas in zakaj ravno v Mehiki … Mislim, da je to pač tisto, kar je bilo v podzavesti, kar se je v meni ustvarjalo verjetno vse življenje. Preprosto začutila sem, da je to kraj, kamor moram iti in to tam početi.
Seveda je potem takoj sledila še misel, da ne vem o tej državi nič, da imam mladoletne otroke in ne morem kar oditi. Ampak nekajkrat v življenju se mi je zgodilo, da ko sem začutila tak notranji preblisk in mu nisem sledila, se je izkazalo, da sem se odločila napačno. Notranjemu klicu je treba slediti, ker je to tvoja pot. Zato sem ta klic tokrat poslušala in se začela pripravljati na pot. Trajalo je približno štiri leta, učila sem se jezika, nisem vedela, kdaj bo pravi trenutek za odhod, otroci so morali odrasti … Na ta korak sem se morala pripraviti psihično, prestala sem tudi stanja strahov pred tem, kaj me čaka, ampak vedela sem, da je to pot, ki sem jo iskala. Nekje leta 2007 sem začutila, da je naslednje leto tisti pravi trenutek, da lahko grem. Tudi za otroka sem čutila, da me na neki način več ne potrebujeta.«
To torej ni bil čisti skok v neznano, ampak ste se na pot pripravili. Se spominjate tistega dne, ko ste se odpravili v Mehiko? Kaj vam je rojilo po glavi?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Nesreča pri Svetem Juriju ob Ščavnici, cesta zaprta
Zaradi prometne nesreče je oviran promet.
»Čutila sem samo, da je to moja pot. Bila sem vesela in zadovoljna, čeprav je bilo veliko pritiskov predvsem družine, najbolj mame, saj so starši moj odhod občutili kot neko izgubo. Moja otroka sta morda čutila enako, samo izrazila nista tega tako. Sama sem bila popolnoma prepričana, nisem se ukvarjala z vprašanjem, ali hočem ali nočem. Tja sem šla z entuziazmom in vedela sem, da bo vse v redu, zaupala sem. Opravičujem se ljudem, ki tega ne sprejemajo – naj izpustijo naslednje stavke. Menim, da sem imela povezavo z Mehiko v prejšnjih življenjih, to je ostalo v moji podzavesti in moja pot je bila, da se vrnem in s sabo prinesem jogo. Ta korak, odhod v Mehiko, je ena od stvari, o katerih sem v svojem življenju najbolj prepričana, da so prave in da je to namen mojega življenja. Tako da ko sem prvič prišla v Mehiko, je bil občutek tak, kot ga prej še nisem poznala, da sem točno tam, kjer moram biti, ob pravem trenutku.«
Se tudi kasneje nikoli niste preizpraševali o tem koraku?
»Ne. To sem morala narediti. Če ne bi, bi moje življenje šlo navzdol.«
So se domači z leti sprijaznili z vašim odhodom?
»Mislim, da so po malem začeli sprejemati. Verjetno so moj odhod občutili težje, kot sem ga sama, morda so se počutili, kot da jih zapuščam, nisem bila več prisotna, čeprav smo se slišali prek skypa in sem jim bila na voljo, če bi kar koli potrebovali. Meni je bilo enostavneje oditi, ker sem šla z nekim ciljem, doma pa sem pustila praznino. Žal mi je za to, kar so mogoče občutili takrat, jaz pa jih v tistem trenutku nisem razumela. Ampak tudi če bi jih, vem, da bi morala iti. V zvezi s tem se nisem nikoli izpraševala.«
Sprva ste živeli v glavnem mestu Mehike, Ciudadu de Mexico. Kakšni so bili začetki?
»V Mehiko nisem šla iskat službe, nisem vedela, kaj bo moj vir prihodkov. To je bila tudi ena najtežjih točk in me spremlja že vseh 16 let, odkar živim tukaj, torej kako priti do resursov za življenje. Ob prihodu mi je ogromno pomagal rojak Primož Kajdič, ki je bil tam že nekaj let, spoznala pa sva se malo pred mojim odhodom v Murski Soboti. V Mehiki imajo neke vrste kulturne domove in centre za razvoj skupnosti, če dobesedno prevedem, kjer ponujajo številne dejavnosti. S Primožem sva v enega od njih šla vprašat, ali morda potrebujejo učitelja joge, in tako sem jo začela poučevati, sprva tam, kasneje še v drugih centrih. Začela sem že dva tedna po prihodu.
Pet let sem živela v enem od najbolj znanih predelov Ciudada de Mexico, ki se imenuje Coyoacan, potem sem spoznala partnerja in sva se preselila v jugovzhodni predel mesta, bolj obrobnega, ki se imenuje Tlahuac, in tam sem nadaljevala jogo v podobnih centrih. Pred približno dvema letoma in pol pa sem želela oditi iz mesta in sva se preselila v drugo zvezno državo, bolj južno, Oaxaco, v vas blizu glavnega mesta, ki se imenuje San Jeronimo Tlacochahuaya. Vadba joge se je preselila z mano, obenem pa jo sedaj vodim tudi prek interneta.«
Kaj vam joga daje?
»Vse, zame je to bistvo življenja. Ko to pravim, ko bodo ljudje to brali, si bodo mislili: 'Joj, te neke vaje so zdaj torej bistvo življenja?' Ampak joga niso vaje, joga je zavedanje samega sebe.«
Je tudi zavedanje, da je treba živeti v trenutku? Zdi se mi, da nam tega danes primanjkuje.
»O tem se danes veliko govori. In da, to je bistvo joge – najti ta trenutek in samo biti ti. Beseda joga izvira iz sanskrta in pomeni povezati, biti eno. In to je bistvo, da se povežeš sam s sabo. Ljudje, ki tega še niso doživljali ali pa se s tem sploh ne ukvarjajo, mogoče potem vidijo to kot egocentričnost v smislu, da se ukvarjaš samo s sabo, za druge pa ti ni mar. To sploh ni res, dejansko je tako, da če ti sam dobro funkcioniraš, lahko dobro funkcioniraš v svetu, v odnosu z drugimi.
Se sploh kdaj vprašamo, kako se počuti naše telo? Tega nas niso nikoli naučili, telo uporabljamo, kot da je dolžno delati vse, kar si zamislimo, vanj vnašamo marsikaj, pa sploh ne vemo, ali to res potrebuje. Dokler ne zbolimo. Bolezen je ena od zelo velikih priložnosti, ki nam jih daje narava, da nas spomni, da imamo telo in da moramo za to telo tudi skrbeti.
Pozicije v jogi so prav za to, da naše telo lahko funkcionira. Tudi hrana, ki so jo jogiji priporočali že pred tisočletji, je tisto, kar potrebujemo. Naše telo še zmeraj potrebuje podobne stvari, kot jih je pred tisočletji, ni se toliko spremenilo, kot se je spremenil svet. Če bi upoštevali zakone narave, bi bili na splošno veliko bolj zdravi. Smo pa razvili svet, v katerem je veliko strupov, in zaradi tega je dosti težje živeti zdravo, ampak vedno se da živeti bolje, kot živimo v tem trenutku.
Prvo je torej telo, ki ga moramo poslušati, drugo pa je naš um. Na tem področju joga uči, da opazujemo svoje misli in se naučimo pravilno odzvati. Po navadi je tako, da obtožimo druge za svojo slabo voljo, jezo itd., vzroke za svoje počutje iščemo pri drugih. V resnici pa smo sami kreatorji tega, kar se nam dogaja. V isti situaciji namreč pet ljudi reagira različno, to pomeni, da ni situacija tista, ki vpliva na nas, ampak smo mi tisti, ki reagiramo na določen način. To je delo celotnega življenja, ne more ti tega nekdo povedati in potem ti to razumeš. Sam moraš iti skozi neke situacije in začeti iskati načine, kako boš odreagiral, da boš ti bolje in da bodo hkrati tudi drugi dobro. Prav tu je vloga joge – da ti služi kot opora, da te korake storiš dosti lažje.«
Lahko torej malo drzno trdimo, da če bi vsak od nas iskal načine, kako biti boljši, bi svet boljše funkcioniral?
»Seveda, popolnoma. Problem sveta je nizka zavest, ampak k sreči se to spreminja. Vedno več ljudi išče odgovore pri sebi, vedno več se jih zaveda, da obstajajo druge možnosti, ne samo tisto, kar pride od zunaj. Danes nas na vsakem koraku bombardirajo s potrošništvom, s tem, kaj menda moramo imeti. Druga stvar so novice. Te so zvečine le slabe, kot da se na svetu dogaja le slabo. To seveda nikakor ni res, je pa to način, da držiš nekoga v strahu. Po drugi strani pa je vse to privedlo do situacije, da so se ljudje naveličali in iščejo izhod. In izhod je samo eden – da najdeš samega sebe in se odločiš, da boš funkcioniral drugače.
Psihologi so že pred dvema, tremi desetletji ugotovili, da za današnje psihološke tegobe, ki jih je po tako imenovani pandemiji čedalje več in bodo verjetno sčasoma postale večji problem kot 'fizične' bolezni, obstajajo tehnike, ki nam pomagajo, da ta stanja prebrodimo. In to so tehnike joge, pa četudi jim pravimo drugače – vaje koncentracije, meditacije, dihanje, molitev – tudi molitev je tehnika joge.«
Kot ste povedali, je Joga v vsakdanjem življenju prišla v Mursko Soboto leta 1992. Ko se vračate domov, kaj opažate na področju razvoja joge pri nas in na splošno v Sloveniji?
»Joga v vsakdanjem življenju se je v Sloveniji neverjetno razvila. Danes je že enajst ali dvanajst društev po vsej Sloveniji, mislim, da skoraj ni Slovenca, ki ne bi zanjo vsaj slišal, na tisoče jih vadi ali so vadili nekoč. V 90. letih je bila joga v povojih, selili smo se po različnih lokacijah, z leti pa so v Murski Soboti dobili lasten prostor. Če kdo misli, da mu joga lahko pomaga, ali če misli, da mu ne bo pomagala, pa želi vseeno poskusiti, mislim, da si je vredno dati priložnost. Če bi se denimo samo naučili same sebe zavestno sproščati, npr. z dihanjem, bi rešili marsikatero stresno situacijo v življenju.«
Kako pogosto pa se vračate domov?
»Na začetku sem se vračala vsako leto, potem na dve leti. Nazadnje sem bila letos za kratek čas, ko sem bila na poti v Indijo, kjer smo odpirali centralni svetovni center Joge v vsakdanjem življenju, OM Ashram, ki smo ga pomagali graditi približno 30 let s prostovoljnim delom in donacijami.
Vračanje je precej odvisno od financ. Opažam pa velike spremembe, ki se dogajajo v Soboti, vedno je kaj novega. Dokler nisem odšla, tudi nisem znala ceniti preprostih stvari, kot je pozdrav, prijazna beseda na ulici … Sedaj pa lahko čutim njeno vrednost. Hvaležna sem za te izkušnje.«
V jogi ima veliko učencev duhovno ime, ki jim ga da njihov učitelj. Vaše je Pushpadevi, to ime pa ste kasneje prevzeli še uradno. Vam znanci doma kljub temu še pravijo Cvetka?
»Odvisno. Doma me še kličejo po starem imenu in s tem nimam težav, prav tako stari znanci. Za ljudi z joge pa sem Pushpa.«
Zakaj pa ste se odločili za to spremembo?
»Povprečni Mehičan ne more izgovoriti imena Cvetka, ampak to ni bil bistveni razlog. Na neki točki sem ugotovila, da Cvetka Rojko ni več moje, nisem se več poosebljala z njim. Sploh s priimkom ne, saj je bil od nekdanjega moža, ampak tudi s svojim dekliškim, Cipot, se nisem več. Moje duhovno ime mi je bilo všeč, pushpa pomeni roža, torej Cvetka, devi pa pomeni božansko – božanska roža.«
V Mehiki ste že 16 let. So stvari, na katere se morda še zmeraj ne morete navaditi, se jim čudite ali vas zabavajo?
»Mislim, da ni ničesar, kar bi me grozno motilo. Ko sem prišla sem, sem enostavno sprejela, da je svet tukaj takšen, kakršen je, nisem primerjala stvari, je pa kar nekaj zanimivega. Mehičani funkcionirajo dosti bolj mehko in prijazno kot Slovenci, predvsem v glavnem mestu. Radi stvari povejo olepšano, tudi beseda 'ne' jim gre težko z jezika. Niso pa točni – povsem običajno je, da se zamudi na vadbo joge pet, deset, petnajst minut. In zamude jim ne smeš očitati ali omenjati, saj so hitro užaljeni. Tega sem se težko navadila, frustriralo me je. Na začetku sem mislila tudi, da jih lahko naučim točnosti, ampak sem sčasoma sprejela, da to ne gre, da je to pač del njihove kulture.«
Je torej kakšna stvar, denimo ta točnost, zaradi česar kdaj pa kdaj pogrešate Slovenijo?
»Morda bi si tega res želela. Sem pa v tem času razvila dolgotrajnejše vezi in prijateljstva in s prijatelji stvari funkcionirajo drugače – če povemo, da se srečamo ob 9. uri, je to ob 9. in ne ob 9.10.
V Mehiki sem vsekakor morala sprejeti, da nad dogajanjem nimam kontrole, in mislim, da je to v redu. Mislim tudi, da moramo vsi iti skozi to učenje v nekem trenutku življenja.«
Bi kaj sporočili našim bralcem?
»Bralcem želim, da se poskuša vsak od njih v vsakem trenutku vprašati, kaj si v resnici želi v svoji trenutni situaciji in kaj je dobro zanj, ne da naredi kaj slabega drugim. In da na osnovi tega sprejme spremembe, ki jih potrebuje, in da gre po svoji poti, po tisti, ki si jo sam želi in jo potrebuje.«