Začniva malce drugače. Kaj je prvo, kar bi glede glasbe najprej poudarili?
»Zmeraj skušamo izpostaviti, da je danes v glasbi, pa tudi drugod, vedno manj osebnega avtorskega pristopa do tega, kar delaš. Vedno več je že ne vem kolikokrat prežvečenih izvedb znanih skladb. In kam to vodi? Ne ravno v dobro smer. To pomeni, da v bistvu vedno manj vemo in imamo vedno manj na razpolago, ker se na ta način tudi oži naš glasbeni okus. Današnje generacije bodo poznale vedno manj glasbe. In tu se mi zdi, da je ta naša teža v odnosu do glasbe, če govorimo o džeZZvi. Menim, da je to vredno izpostaviti in o tem govoriti.«
V zadnjih letih se res pozna velik porast »tribute« in »cover« bendov.
»Da, tega je ogromno. Ampak okej, tudi to je v redu. Tradicijo moramo spoštovati, jo poznati in jo na nek način razvijati. Ogromno stvari je bilo nekoč dobro narejenih in jasno je, da tega ne smemo pozabiti, niti ne spregledati. Ne sme pa to biti gonilo nekega razvoja za naprej. Zdi se mi, da se to v zadnjih letih dogaja na celi črti, ne samo v glasbi. Vzame se nekaj na hitro, in to predvsem tisto, kar je hitro prebavljivo. Le da čim prej dojameš film ali knjigo ali glasbo in greš naprej, s čim manj energije, čim hitreje skozi in naprej.«
Mislite, da je tudi to posledica interneta?
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Obletnica Kluba prekmurskih študentov bo izvedena v okrnjeni obliki
Klub prekmurskih študentov je zaradi tehničnih zapletov odpovedal glasbeni del slovesnosti ob 90-letnici delovanja.
»Absolutno. Saj to opažam tudi pri sebi. Izhajam iz obdobja, ko nismo mogli dobiti vseh plošč, ki smo si jih želeli. Ko si vendarle dobil kakšno tako, si jo vrtel tako dolgo, dokler je res nisi dojel ter na pamet znal besedila in glasbo. Se pravi, da si res podoživljal tisto glasbo. Zdaj pa tudi sam pri sebi vidim, da ni več tako. Glasbo poslušamo zelo hitro. Ko pridejo novitete na trg, jih preveriš. Če so ti všeč, jim dvakrat ali trikrat prisluhneš, če pa ti niso, jih kar hitro pozabiš. Nekoč pa si bil 'prisiljen', da si kakšno stvar, ki ti ni bila všeč na prvo poslušanje, poslušal večkrat, ker pač drugega nisi imel. Ampak čar je bil ravno v tem večkratnem poslušanju, saj si čez čas prodrl do bistva neke glasbe. In za to smo danes, ko samo preletimo stvari, marsikdaj prikrajšani.«
Nekoč enostavno ni bilo takšne poplave izdelkov, ki bi te zasula.
»Točno tako. In takrat nismo poslušali samo tisto, kar smo poznali, ampak vse tisto, kar smo pač dobili. Ampak smo na ta način dojeli bistvo tega, kar smo poslušali, in smo lahko po večkratnem poslušanju dejali: o, to pa ni slabo. Se pravi, da smo si na ta način širili obzorja. Zdaj pa se ta, s to hitro produkcijo in hitrim prežvečenjem stvari, samo ožijo. Pravzaprav sami sebi ne dovolimo, da bi te neke stvari dosegle.«
Zanimivo je bilo nekdaj tudi to, da so takratne mlade generacije še bolj z zanimanjem šle na koncert izvajalcev, ki jih še niso poznale, kot pa na nastope tistih znanih. Danes si mladi večkrat že pred koncertom pogledajo kakšne posnetke na platformi tipa YouTube in sklenejo, da jim ni treba na koncert, saj da tega izvajalca in njegovo glasbo že poznajo.
»Takrat je bil to izziv. Ko nečesa nisi poznal, si šel z zanimanjem pogledat, da vidiš in slišiš, za kaj gre. Res je, da je internet naredil tudi dosti dobrega. Ampak sedaj lahko na internetu preveriš dejansko vse informacije, ki te zanimajo, in nimaš več takšnega vzgiba, da bi šel poslušat izvajalca na koncert.«
Po nekaterih podatkih naj bi mladi danes poslušali skladbo v povprečju okrog dve minuti ali pa še manj, nekateri govorijo že samo o sekundah, saj da menda za več nimajo potrpljenja.
»Pred kratkim so na Valu 202 predstavili raziskavo, v kateri so primerjali pop skladbe iz petdesetih let prejšnjega stoletja in danes. Ugotovili so neverjeten upad harmonij. Se pravi, harmonij je sedaj bistveno manj, vse se je skrčilo na dva, tri akorde. Nekoč je tega vseeno bilo več. Potem so preverjali, kako se je dvignila jakost glasbe na radiu. Včasih je bila nižja jakost, sedaj pa je to produkcijsko zelo 'našpanano', ravno zaradi tega, da pride čim prej do poslušalca. Pa ne zaradi glasbe, temveč fizično, da te čim prej doseže. Noro, kam je to odšlo. Se pravi, dosegati publiko ne z dobro glasbo, harmonijo in tekstom, ampak samo s 'šusom'. Nekaj se ti bo z radia zabilo v ušesa, pa se sploh ne boš zavedal, da te ni doseglo zaradi tega, ker je bilo dobro in ti je bilo všeč, ampak zato, ker je bilo močno.«
Zanimivo je še, da so v zadnjih letih v pomurskem okolju zelo živahne in aktivne glasbene skupine s člani srednje in celo starejše generacije, medtem ko mladih bendov skorajda ni. Še kakšnih petnajst do dvajset let nazaj je bilo to precej drugače.
»To je to. Očitno pri mladih ni več takšnega zanimanja za glasbena ustvarjanja oziroma izražanja. Res je, da imajo tudi druge interese, a v glasbi niti ni več tiste kritične miselnosti. Saj večina mlade populacije tako hodi na koncerte hrvaških estradnikov ali slovenskega 'mainstream' popa. Čim pa se gre malo bolj levo ali desno od tega 'mainstreama', pa praktično ni več poslušalcev, vsaj ne tu v našem okolju. Zdi se mi, da je v tujini vendarle drugače. Tam imajo to kulturo dojemanja na višjem nivoju. Kaj je na to vplivalo, ne vem. Ampak sami pri džeZZvi to doživljamo tako. Pridemo nekam, kjer nas nihče ne pozna, pa vseeno pride publika na naš koncert. In se odzove, kot je treba. Pri nas pa je težko iti že v Ljubljano in tam dobiti kakšen resen nastop. In če že, je ljudem kar malo odveč priti na te koncerte. To je malce smešno. Očitno enostavno nismo navajeni na to oziroma na poslušanje neznane muzike. Mi z džeZZvo imamo v Sloveniji sorazmerno malo koncertov ravno zaradi omenjenih odnosov. Če že kaj delamo, naredimo v lastni organizaciji, kot bo ta nastop v soboto v gledališču Park, ki smo ga pripravili v sodelovanju z domačim zavodom za kulturo. Vmes pa iščemo možnosti, kot je bila nedavna, ko smo gostovali na nacionalnem radiu in dobili tudi malce več medijske izpostavljenosti.«
Letos je džeZZva spet dobila vabilo na velik poletni džez festival v Franciji. Je bil ob vaših začetkih že to cilj, da posnamete kakšno zgoščenko in nastopate na večjih odrih?
»Ne, sploh ne. Zanimivo je, da v začetku sploh nismo imeli nobenega cilja. Prvič smo se dobili namensko, ko me je ena od naših prijateljic, ki poje tudi džez, vprašala, če poznam kakšno priročno zasedbo za zabavo ob njeni petdesetletnici. Jaz sem takrat igral še v Zdenek Bily Dixieland bandu, kjer sta bila tudi Mojmir Wolf na kontrabasu in Miran Celec na bobnih, klaviaturist Dejan Berden pa se je ravno takrat vrnil iz Maribora v Prekmurje. Tako smo se povezali, naredili program standardov in ga odigrali. Zdelo se nam je v redu in smo se zmenili, da se spet dobimo naslednji teden. Tako smo se začeli neobvezno dobivati, ob tem pa spoznavati, da imamo praktično vsi željo ustvariti tudi nekaj svojega, lastnega, avtorskega. Oziroma da imamo vsi toliko svojih idej in pristopov, da nam je tisti standardni program postal dolgočasen. Tako smo začeli zopet neobvezno skladati, vendar brez kakršnegakoli resnega namena. Nastali smo leta 2010, prvo zgoščenko pa smo izdali leta 2014. In to je dolgo obdobje. Najprej o tem sploh nismo razmišljali, nato pa je kar naenkrat Mirči na vajah opozoril, da je čas, da nekaj posnamemo. Malce smo premlevali o tem in se na koncu odločili, da bomo izdali zgoščenko. Ampak spet neobvezno. Seveda smo ob izidu poslali zgoščenko medijem in glasbenim urednikom, ki pa so odreagirali na zelo pozitiven način. Tega nismo pričakovali, ampak se je enostavno zgodilo. Dobili smo več promocije, pojavili smo se na določenih lestvicah … in smo tako pač šli naprej. Videli smo, da naša avtorska glasba deluje in opazili, da smo z ustvarjanjem svojih skladb zgradili nek svoj zvok. Pravzaprav so nas na to še najbolj opozorili drugi, ko so nam dejali, da zvenimo popolnoma drugače in samosvoje. Spoznali smo, da imamo res nek panonski melos, melanholijo domačih krajev in vsak od nas svoj individualni pristop. In ko vse to damo v nek skupni lonec, nastane nekaj samosvojega. Vendar še vedno ne delamo te stvari premišljeno, z namenom, da bi prišli tja in tja, saj tudi skladanje skladb traja kar nekaj časa, da se zlepijo v neko celoto. Ustvarjamo še naprej po svoji intuiciji in počasi gremo naprej.«
